Nekako v povojih mojega študija filozofije in sinologije na ljubljanski Filozofski fakulteti smo tudi v slovenski jezik dobili prevod francoskega filozofa Alaina de Bottona Utehe filozofije (ni najbolj strokovno filozofsko branje – a vsekakor zagotovi, kar promovira sam naslov). Takrat sem si mislila, le kakšna bedarija da je naslov, le kdo lahko vidi filozofijo kot nekaj, kar potencialno daje uteho. Seveda, v prvem letniku filozofije ti življenje grenita vsaj osnovna spoznanja filozofske logike in strokovna nemščina, ki se navdihuje v časih Kanta in Hegla. Treba me je vprašati dobrih petnajst let kasneje. Danes namreč menim, da je glavna misija sodobne filozofije ravno to: da daje ljudem uteho. In širino. In možnost se oddaljiti, si priznati napake in iti naprej. Gre za znanost, ki ima stroge zakonitosti v mišljenju, a širino, ki lahko nadomesti ali pa se aktivno poveže z religioznimi prepričanji, katere ima pravico negovati vsak posameznik. V tem smislu je filozofija kameleon med znanostmi, za marsikoga, sploh za tiste iz bolj ’rigoroznih’ znanosti, kot so matematika ali fizika, že kar psevdoznanost.

2dbd02ec79c1aa89569374bb4aaccae8

Banksyjeva mojstrovina

Prejšnji teden je bil v mojem poslovnem smislu buren kar se le da… Odpovedala sem se vlogi, ki mi je poleg potencialne samopotrditve in širše prepoznave, da zmorem, odrezala tudi del pogače, ki me hrani in obenem hrani tudi moje otroke.  Razlog je bil, rečeno diplomatsko, neskladje poslovnih z osebnimi interesi. Bolj podrobno pa nemoč, da bi poskrbela, kohezivno znala prisluhniti in obdelati predlagano, in to nato nepristransko reprezentirati pred osebo, ki je idejno boter projekta.

In tu nastopi moja filozofija. Začenjam lahko kar v prvem letniku, pri učni uri grške filozofije, kjer se pogovarjamo o atenski šoli. Na eni strani imamo Platona, ki s svojo prispodobo o votlini kraljuje tudi med nepoznavalci filozofije. Vsi poznamo Sokrata, ki sam baje ni ničesar napisal, ampak je spregovoril skozi številne Platonove dialoge (moj najljubši je še vedno osnovni Simpozij). Platon je bil torej tisti, ki je poleg tega, da ima rad prispodobe, kreator idealne države, ki mu vlada razred modrih, izkušenih filozofov. Na drugi strani imamo Aristotela, ki ga radi površno slikajo kot njegovo nasprotje. Sam sicer Platonov učenec je sprevidel potrebo, da se poleg utopij, prispodob, parabol in govora o možnostih, govori tudi o dejanskem. Njegovo delo, ki je v slovenščini dobila skromen prevod Metafizika in v originalu Ta meta ta fizika = poglavje za Fiziko, je zgolj eden od pokazateljev, da je Aristotel v svojem kompediju na Metafiziko sicer mislil, in mislil z veliko začetnico, a je prostor za prvo filozofijo namenil tuzemskemu tukaj in zdaj.

Atenska šola, slika renesančnega slikarja Raffaela. Služi poenostavljanju filozofije na stvarno in metafizično. vir: wikiart.org

Atenska šola, slika renesančnega slikarja Raffaela. Služi poenostavljanju filozofije na stvarno in metafizično. vir: wikiart.org

In če se s tem zelo kratkim filozofskim uvodom vrnem nazaj na vprašanje kje je to uteha in kaj imata z vsem tem Aristotel in Platon, naj pojasnim. Uteha, ker lahko ob povsem osebnem poslovnem neuspehu kot tipična ženska, ki odreagira s čustvi, (s to nemilostno samoopazko je tu potencialno prostor za drugo veliko filozofsko poglavje Freudove psihoanalize), čez nekaj dni zadiham in stvari pogledam od daleč in premislim po dolgem in počez iz dokaj nevtralne pozicije. To zame  pomeni, da ne skrivam in olepšujem svojih napak, a obenem ne kazim tistih, ki so mnenjsko na drugi strani. In ker sem zmožna svojo plat zgodbe primarno videti kot nadaljevanje Aristotelove pozicije, poslovni model kolegov  na drugi strani pa kot zapuščinsko tradicijo Platona. In da nič od tega ni slabo. Potrebujemo nekoga, ki se ukvarja s tukaj in zdaj. In razmišlja korak za korakom. In ni zmožen videti skozi megalomanska očala, saj ravno to omogoča, da se posveča malenkostim, ki na dolgi rok, zelo počasi in mukotrpno dajejo rezultate. Moj dragi bi rekel, da je bil to v začetkih Applove korporacije nekakšen prispevek Wozniaka, ki je Apple pomagal soustanoviti, a mu v resnici ni bilo do drugega, kot da bi cinil tiste svoje čipe v matično ploščo, in ko je zgodba postala zanj prevelika in neznosna zaradi agresivnega vegana Jobsa, je, na njegovo srečo kot multimilijonar, izstopil iz drvečega vlaka. Heglov zvijačni um par excellence.

Platon in Aristotel v Atenski šoli (detajl), wir: wikipedia.org

Platon in Aristotel v Atenski šoli (detajl), wir: wikipedia.org

Druga plat zgodbe je Platonova. Malo verjetna, a če ji uspe, če rečem nekoliko…, hm, metafizično: če ji je dano, potem so platonovi snovalci poslovnih idej na konju. Ta model potrebuje v svojem startu megalomana, ki v svojo sliko verjame, je zanjo pripravljen žrtvovati večino časa in ker tako zagrizeno verjame, ve, da ta model prej ko slej zahteva kolateralne žrtve. Po mojem prepričanju je dejavnik tveganja v tem poslovnem modelu toliko večji, ker ni zmožen dojetja, da so si ljudje v principu različni in da vsi ne živijopo enakih principih in za enako stvar. To je princip drugega Steva v Apllovi  – danes korporaciji – Jobsa, ki mu je uspelo. In princip Gatesa, (če ste fan od Appla, vam je Gates tu povsem odveč), in še model mnogih, za katere ne bomo nikoli izvedeli – iz preprostega razloga. Ker jim veliki met pač ni uspel.

Moj prispevek tu ni, da bi dala prav Aristotelovi ali pa Platonovi filozofiji. Ker imata obe prav. Vsaka s svojo metodo, vsaka s svojim sistemom in vsaka s svojimi lepotami. In navsezadnje tudi napakami.