Prvi zapis… Najprej ime – Kitana. Sestavljenka iz Kitajske in mojega imena, torej Ana. Moj dragi in jaz sva nekaj dni nazaj preverjala proste domene in glej, kitana.si je na voljo. Super. Zloženka kit in ana mi je bila všeč- ime obeta. Na blef jo kupiva, moj dragi mi oblikuje logo (mimogrede, mi je zelo všeč) in potem jaz naslednji dan malo poguglam in…Kitana, mi reče gospod Narobe črkovana očala, je lik iz video igrice Mortal Kombat?! Kitana je neka huda bejba, fiktivna princesa, z rahlo bolj grobimi potezami kot kaka winxica (te poznam zgolj po zaslugi šestletne nečakinje), ki kaže globok dekolte in je oblečena v en pomanjkljiv oprijet moder kos poliestra. Ok. Za vse tiste, ki jih slučajno zanima: ne, nisem eden izmed freakov na to igro in ime je pač stvar nesrečnega naključja. Tudi kung fuja ne obvladam in ne mečem mečev ali karkoli že dela ona. Pravzaprav sva z bratom v osnovni šoli delila črnobel Gameboy, delujoč še na diskete, kjer sem neumorno nažigala Super Mario World 2 kaka dva meseca in potem se je moja manija na video igre dokončno in, kot zgleda, doživljenjsko zaključila. Moj dragi mi pravi, da to ni res, in da sem nekaj časa strastno prepevala na singstar, a to je zame več kot igra – je preprosto lifestyle. Toliko o tem, da razjasnimo.

So not me...

So not me…

Je pa moja ljubezen Kitajska. Vsi, ki so jo že obiskali in vsaj malo raziskovali, so si enotnega mnenja: to je ljubezen/sovraštvo na prvi pogled. Zame vsekakor ljubezen. Tja sem šla prvič pred dobrimi desetimi leti za več mesecev. Prvo večje potovanje zame nasploh. Letalo do Hong Konga in potem vlak do Kunminga. Spominjam se zraka v Hongkongu. Lepljiv, vlažen smrad, ko sem izstopila iz vsaj petnajst stopinj bolj hladnega klimatiziranega letališča. Zunaj vonj po kerozinu, vonj po smrdljivih dvonadstropnih avtobusih, pregretem olju za cvrtje, urinu, znoju in ptičjih iztrebkih… vonj poletja v sedem milijonskem Hongkongu. Kaj za vraga? A to je to? A tu bom osem mesecev? Da ne omenjam železniške postaje v Guangzhouu. Ko sem se tja vrnila pred dobrimi petimi leti, z mnogimi izkušnjami potovanj po Aziji, me je ta postaja še vedno strašila. A navkljub smrdljivemu zraku, konstantni gužvi vsepovsod, o ljudeh, ki so takrat zelo malo ali nič govorili angleško (tako ostaja še danes, a zato znam jaz kitajsko):dežela se mi je zasidrala v srce. Kadar se ti ljudje tam posmejijo, to storijo iz srca. Ok, včasih ti želijo tudi kaj prodati. Dežela je lepa, a vsako leto bolj obiskana in bolj dostopna. Zato so meni ljube province, v katerih ni veliko tujcev: Yunnan, Gansu, Qinghai in Xinjiang. Torej bolj Zahod Kitajske kot priobalni del. Je pa res, da sem večino glavnih mest na obali izpustila. Morda nedopustno, a v Pekingu še nisem bila. Šparam za kasneje, ko bosta otroka večja in bo vsaj eden od njiju že sposoben vleči svoj kovček za seboj.

Še vedno nisem odgovorila, zakaj Kitajska. Spominjam se listanja kataloga univerzitetnih programov v gimnaziji. Takrat smo bili vsi v naši klapi itak neskončno kul in smo ob vikendih peli in pili na blejskih pletnah, pisali pesmi in haikuje, ker je bilo to, kot rečeno, neskončno kul. V programih za faks je pisalo sinologija – dvopredmetni, nepedagoški program in japonologija – dvopredmetni, nepedagoški program. Vau, kakšna carica bi bila, če bi govorila japonsko… a v predstavitvi me niso najbolj prepričali. Nasprotno je pri sinologiji pisalo, da se poleg jezika poglobiš še v kulturo. Itak, nekaj zame. Ob predpostavki, da sem takrat želela iti na FDV (ki je bil tudi takrat neskončno kul in vpisati kulturologijo, ki je bila nekaj novega). Sinologija zame torej. Vpisala sem smer na faksu, ki se nikoli ne konča. Šriti leta faksa so minila in ob minimalnem znanju kitajščine sem šla na študij v Kunming.

Socialistična razglednica -Guangzhou železniška

Socialistična razglednica -Guangzhou železniška, vir: Ana Hering

O tem pa kdaj drugič. Samo še to: včeraj so Laibach na povabilo Velikega vodje pristali v Severni Koreji da izpeljejo dva koncerta. Po svetu mešana mnenja: da se prodajajo, da niso politično korektni, bla bla bla. Idejni vodja Laibachov pojasni: tudi z režimom ZDA se ne strinjamo, a gremo tja na turneje. Dovoj dober odgovor zame.