Netipični marec me je prisilil v prostovoljno in povsem neplačano delo: najprej sem po prelaganju in pospravljanju oni dan našla polno škatlo dnevnikov, ki sem jih pisala na potovanjih. Te vedno pišem na staromodni način, v skorajda osnovnošolski maniri: v pisani pisavi s svinčnikom, z raznobarvnimi kemičnimi svinčniki, v klasični zvezek s trdimi platnicami. Na vsakem potovanju si kupim škarje, lepilo in raznobarvne svinčnike in potem se v poznih popoldnevih ali samotnih večerih vanj začno izpisovati zgodbe. Kadar imam še posebej dober dan, si zamislim, da sem ena od osvajalk okcidenta. Kot npr. Janet Elliott Wulsin, ki je s svojim možem od leta 1921-25 osvajala Tibet, Kitajsko in Mongolijo in posnela serijo izvrstnih fotografij. Zamišljam si, da kakšno državo Azije  – z zahodnimi očmi, kar je pomembna distinkcija – vidim prva. Saj vem, diši po orientalizmu, po politični nekorektnosti. A dejstvo je, da kulturni prepadi obstajajo in bodo vedno obstajali. Obstajajo pa tudi ljudje, ki čez prepade gradijo všečne viseče mostove.

V mojih popotnih dnevnikih so tako zalepljene vozovnice iz vlakov, obvestila, ki so mi jih pustili domačini ali drugi popotniki, kaj povsem banalnega: na primer ‘se vidimo danes ob 19.00 na večerji pri pomolu’. Še posebej sem ponosna na zbirko etiket, ki sem jih strokovno odstranjevala iz steklenic piva. Po naravi sem sicer večji ljubitelj vina, a na potovanjih odprte buteljke ne morem prenašati s seboj, pa še preškrta sem, da bi napol polno pustila. Poleg tega je pivo veliko bolj dostopno, na Kitajskem pa priročno dostopno v steklenicah 640 ml, kar pomeni, da te v silni žeji res odžeja, če ješ premalo, pa si za malo denarja hitro pijan, kar včasih tudi prav pride. Potem so v dnevnikih še odrezki letalskih kart, promocijske razglednice in molilni tibetantski listki. Popotni dnevnik občasno služi tudi kot nadomestni herbarij in v njem so se osušili marsikateri botanični biseri različnih dežel: od cvetoče januarske pohutukawe iz Nove Zelandije, od slovenske precej višje in manj mesnate tibetanske gorske planike (rasle so na travnikih v nepreglednih poljih), do lista orhideje, ki se je kot plevel vzpenjala po enem od dreves iz Singapurja.

A dovolite, da vas tokrat popeljem na posebno potovanje: v vas Labrang (tibetansko) ali Xiahe (kitajsko), v avtonomni Tibetanski prefekturi Gannan province Gansu. V idilično vas se pride iz glavnega mesta province Gansu, mesta Lanzhou. Po enaindvajsetih urah peščene pravljice – vožnje iz Urumqija v Lanzhou, sem prispela v to razvpito mesto, eno najbolj onesnaženih mest Kitajske. Že ob izstopu iz vlaka sem komaj razločila kakih 150 metrov oddaljene nebotičnike, tolikšna je bila namreč gostota smoga. Vsak predihani dan v mestu Lanzhou ti verjetno odšteje dva dneva življenja. Od železniške postaje sem se odpravila na južno avtobusno postajo in imela neverjetno srečo, da sem kupila eno od zadnjih avtobusnih vozovnic za vas Labrang. Na avtobusni postaji so zahtevali moj potni list, ga skopirali in me opozorili, da se avtonomno okrožje občasno za turiste zapre. Brez posebnih opozoril in pojasnil. Tudi čez noč, če je treba. Slišala sem zgodbe, da je kitajska vojska prišla v vas in sredi noči na kamione nagnala vse tuje popotnike in jih odpeljala nazaj v Lanzhou. Trenja med avtohtonim tibetanskim prebivalstvom in večinskimi Hani so  – to vsekakor ni skrivnost. A če želite pokukati v enega najlepših tibetanskih samostanov zunaj Tibeta, je tveganje upravičeno.

Avtobusna vožnja je bila zgodba zase: štiriurno vijuganje po od hudournikov in potresov razmajani cesti. Večina potnikov na avtobusu so bili Tibetanci, pregovorno stoični. Meni pa se je vožnja zdela ena sama avantura. K temu je svoje dodal še temperament šoferja, ki je moral preveriti vse sposobnosti dokaj novega avtobusa, začenši z vratolomnim prehitevanjem osebnih avtomobilov na nevarnih odsekih, hupanjem čredam ovac in jakov. Sploh slednji so ga bili očitno že vajeni in so počasno, a še pravi čas, odkopitljali iz spranega asfalta na varne, prostrane jase. Po treh urah vožnje, ki so nevarno načele moj živčni, pa tudi prebavni sistem, smo prišli v razrito majhno vas po imenu Labrang. Ime je obetalo.

Ura je bila pet popoldan. Treba je bilo najti prenočišče. Mala vas je delovala apokaliptično: vse razrito, prašno, kot kitajski divji zahod. Razrita glavna cesta je razgrnila mestni prebavni sistem: malo mesto je dobivalo nove vodovodne cevi. V vsaki prodajalni, ki je gledala na ulico, sem izmenično prepoznavala hanske in tibetanske obraze, vse zagorele od višinskega, gorskega sonca. Nekateri so v svojih prodajalnah apatično in nemo zrli na ulico, zobali sončnična semena in ostanke pljuvali na pločnik. Nihče se ni pretirano obremenjeval z debelo plastjo oranžnega prahu, ki je prekrival staro zalogo Niveinih sončnih krem, zložljivih slamnikov, skladovnic kitajskih ledenih čajev in druge šare. Naposled se nas je, tistih nekaj prispelih popotnikov, odločilo, da se razkropimo v iskanju strehe nad glavo. Prispela sem v hotel, ki so ga vodili Hani. Imena ne vem več. Tekoče vode, zaradi popravil na glavni cesti, seveda ni bilo. Nazadnje sem sobo delila še s tremi popotniki iz Pekinga.

Naslednji dan je bil čas za samostan Labrang (བླ་བྲང་བཀྲ་ཤིས་འཁྱིལ་ – vem, da tega nihče ne zna brati, a izgleda pa res fino, mar ne?). Ustanovil ga je Ngawang Tsöndrü v letu 1709. Pred kitajsko kulturno revolucijo je v tem velikanskem meniškem kompleksu živelo kakih 4000 menihov Gelugpa sekte (Rumene kape), danes, precej let po kulturni revoluciji in ob stanjih trenjih med vodstvom Tibeta in kitajsko vlado, jih tu živi le še okoli 700. Kulturna revolucija je tu pustila močan pečat. Menihi povedo, da je bilo ogromno uničenega, večji del samostanskih zgradb se je obnovil šele v osemdesetih letih dvajsetega stoletja. A kar nekaj neprecenljivih suter jim je uspelo skriti pred uničenjem, precej pa so stari menihi znali na pamet, kar je pripomoglo, da se je znanje samostana kolikor toliko ohranilo.

V vasi Labrang poleg Hanov, (teh je kakih 45 % vseh prebivalcev), živi še 10 % Huijev. Huiji so kitajski muslimani, ki pa jih je kitajska vlada zaradi vere že v petdesetih letih prejšnjega stoletja popredalčkala kot eno od manjšinkih skupnosti. Tibetanci so v začetku dvajsetega stoletja doživeli vrsto napadov tudi s strani Huijev. V letu 1917 je prav v Labrangu prišlo do oboroženih spopadov med Huiji, ki jih je vodil general Ma Qi in Tibetanci, zmagali so prvi. Muslimansko obleganje Labranga je trajalo dobrih deset let, šlo je za gnusno genocidno vojno proti Tibetancem, ki ni izpustila nikogar: ne menihov, ne žensk, ne otrok.

V samostanu še danes deluje šest fakultet (medicina, filozofija, teologija, astrologija in pravo), glavna smer je filozofija, ki jo študira približno 600 menihov. Pomembna študijska smer je tudi tradicionalna tibetanska medicina, to študira približno 150 menihov. Menih, ki je obenem naš vodnik po samostanu, je mlad, razganja ga od življenja in ne deluje meniško. Morda zato, ker je »šele« v enajstem letniku filozofije, študij tibetanske filozofije namreč traja kar 13 let. Menih je dejal, da je filozofija zelo zahtevna. Vprašala sem ga o tibetanski tradicionalni medicini. Nekoliko nenavadno in z malce ironije je rekel, da to s pridom uporablja njegova mati, a da je po njegovem mnenju k njeni ozdravitvi bolj pripomogla molitev. Ah seveda, sem v spoštljivi maniri dodala, saj poskušam biti vedno vljudna in med vernimi ljudmi prikriti lastni agnosticizem. A se je moj vodnik nagajivo nasmehnil in rekel, da je k ozdravitvi res malo pripomogla molitev, precej bolj pa je k ozdravitvi prispevala redna telovadba ob molitvi. Nekoliko laično mnenje je, da Tibetanci zgolj v zrak mečejo molilne listke, obešajo raznobarvne molilne zastavice, vrtijo molilne mlinčke in te molilne stvari nati opravijo delo namesto njih. A se je ob tem, vsaj na romarskih poteh, kakšen je tudi Labrang, potrebno veliko sklanjati, priklanjati, sezuvati, obuvati in vrteti težka molilna kolesa, kar pomeni svojevrsten fizični napor. In ravno tej telovadbi je treba pripisati ponovno zdravje naše meniške matere.

Romanje. Ne vem, kaj naj bi se povprečnemu bralcu ob tej besedi motalo po glavi. Romanje na Brezje – okoli bazilike, pa po kolenih. Romanje, hadž, kakršnega poznajo muslimani in traja več dni, od tega je večkrat treba obkrožiti Kaabo, če se da obiskati tudi Medino. Romanje na Svete Višarje, ki je včasih trajalo več dni. Kar je skupno vsem romanjem, je kroženje okrog svetišč. Labrang je najpomembnejši tibetanski samostan izven Tibeta in tudi eno od romarskih središč. In če se zdi, da so nekatera romanja naporna: pravo tibetansko romanje traja 2-3 mesece, v tem času naj bi vsak romar samostan obkrožil vsaj desettisočkrat in obenem zavrtel kakih sto težkih molilnih koles. Zato ni čudno, da je v sobah poceni hotelov hkrati tudi po dvajset romarjev. Ob koncu dneva so tako izčrpani, da samo še ležejo k počitku. Na romanje v Labrangu se podaš vedno v smeri urinega kazalca. Lahko se ubere dve poti: krajšo, kakih štiri kilometre dolgo pot okoli samostanskega kompleksa, ali daljšo, gorsko, ki vzame pol dneva in je dih jemajoča. Če si alpska koza, kot sem sama, je druga obvezna.

Labrang je prijetna vasica, kjer se ustaviš za nekaj dni. Ponuja zadovoljive trekinge, zanimive popoldanske sprehode, raziskovanje tibetanske gorske flore in favne (leži na nadmosrki višini okoli 3000 metrov). A bolj kot to je odlična šola in premislek, kaj je strpnost.

Tekst in fotografije: Ana Hering, KITana, marec 2020