(*ustreli me)

Renata Bok Zelenjak je Jeseničanka, doma iz Plavža, sedaj živi na Slovenskem Javorniku, sicer pa profesorica angleškega jezika na Gimnaziji Jesenice. Vedno s svojimi kretnjami in smehom prekipeva od mladostne energije, kar bi sama verjetno pripisala temu, da se vsak delovnik vsaj nekaj ur druži z najstniki. Aktivna je v učiteljski dramski skupini Gimnazije Jesenice, poleg tega je tudi inštruktorica za mlade kužke v Športno kinološkem društvu Fido iz Hrušice, sodeluje pa tudi kot prostovoljka v čistilnih akcijah in humanitarnih projektih, (zadnji odmeven je zbiranje pomoči prizadetim v poplavah v Bosni, med drugim so zbrali tudi cca 4 tone hrane za mačke in pse).

Sama pripadam generaciji jeseniških gimnazijcev, ki so maturirali leta 2001. Vsi se spominjamo takratnih zlatih časov in še bolj legendarnih profesorjev: nekateri so danes že zdavnaj v zasluženem pokoju, spet drugi, žal, pokojni. Mi smo pripadali generciji prof. Palovše (prof. Marije Palovšnik), prof. Avsenakove, (ki smo jo ljubkovalno klicali Zelda), potem prof. Unterlindi (profesor Metka Podlipnik, nemščino uči še danes), zdaj žal že pokojnega profesorja fizike Rajka Petrnela (po domače Rajca), upokojene Kuraltke (prof. Kuralt za biologijo) in… daleč od pokoja, še danes pa mlade in nadvse energične profesorice angleškega jezika Renate Bok Zelenjak.

Renata Bok Zelenjak ostaja zvesta Gimnaziji Jesenice. Spominjam se, da nas je poleg dolgočasne slovnice, ki je je v tem jeziku sicer razmeroma malo, učila tudi bolj uporabnih stvari; sledili smo angleškim naglasom, ki jih drugače ne slišiš pogosto, kot so denimo avstralski, malezijski, novozelandski, indijski, seveda je sama govorila neoporečno British English, ki pa, kljub preživetemu času v Londonu, še ni zapadla v cockney dialekt.

Kljub temu, da smo vse profesorje na Gimnaziji strogo vikali, sem se odločila, da po dvajsetih letih prestopiva meje formalnosti in se končno tikava. Navsezadnje sem tudi sama prilezla Od trnja do zvezd (Per aspera ad astra, uradni slogan Gimnazije Jesenice, op.p.), in sem kot profesorica filozofije danes njena legitimna kolegica.

Na kratko, se lahko predstaviš, kdo si , od kod si, kaj si,…

Sem Renata Bok, že trinajst let poročena Zelenjak, vse šole sem opravila na Jesenicah (OŠ Toneta Čufarja, nato pa še Gimnazijo Jesenice), na Filozofski fakulteti sem nato doštudirala anglistiko. Po fakulteti in redkih študentskih delih sem se zaposlila na Gimnaziji Jesenice, kjer poučujem že 20 let in uživam. Ja, shoot me (ustreli me, op.p.), res uživam.

Ja, to je res, tudi mene si navdušila s svojo energijo. Na potovanjih po svetu, kjer sem za sporazumevanje večinoma uporabljala angleški jezik, so se moje misli velikokrat vrnile k tebi. Tvoje ure so bile zanimive… Spominjam se npr. ure, kjer smo kakih 50 krat poslušali komad od Celine Dion in morali izpolnjevati prazne črte v njenem besedilu…

…Ojej,… (obe v smeh) ja, če malo potožim: z današnjimi dijaki sploh ne morem več poslušat muzike; ali poslušajo Justina Bieberja ali pa Modrijane, meni pa nič od tega ne gre,…Očitno nisem več tako kul. (smeh)

Jah, to se verjetno dogaja z leti,… Vidiš morda kakšne razlike med mojo generacijo, ki je začela gimnazijo pred 20 (!) leti in sedanjo generacijo dijakov? Kaj se je spremenilo, če sploh kaj,…

No, kot prvo, ravno zadnjič sem delala primerjavo med ravno vašo generacijo in zdajšnjimi generacijami, in če ste bili vi sami od sebe zelo eksperimentalni in inovativni, so sedaj dijaki precej bolj vodeni. Imam učilnico v prtličju in v vaših časih sem morala skoraj vsakih petnajst minut ven, da sem vas utišala, danes pa imam lahko pred vrati 100 dijakov, pa niti ne vem, da so tam, ker je vsak na svojem telefonu.

Zato je zelo zdravo, da organiziramo dogodke, kot je bil denimo zadnji Dramski festival Gimnazije, ko dijaki ugotovijo, da lahko sodelujejo in da se lahko celo skregajo,…

Komunikacija je ogromni minus zdajšnje generacije, vse poteka preko telefonov, no, kakorkoli, na koncu vsi končajo fakulteto, se zaposlijo in se znajdejo v življenju.

Vem, da si navdušena nad potovanji,…

Joj, še danes si »filam« samozavest s svojimi potovanji in enoletnim bivanjem v Londonu. Potovanja ti dajo moč, da spoznaš samega sebe,…ugotoviš, ej, če sem pa to vse lahko naredil sam, potem lahko premikam gore,… Prepričanje, saj zmorejo drugi, le kako ne bi potemtakem tudi jaz….

Pa ne govorim o tem, da letiš za štiri dni v London in potem misliš, da si svetovljan,… Po duši sem backpacker, (potovanje z nahrbtnikom in malo denarja, pustolovsko odkrivanje sveta, op.p) in ko enkrat zavohaš potovanja, okusiš »žmoht« je drugače,… Spominjam se mojega potepanja po Mehiki, v časih pred veliko invazijo interneta, kjer se je angleščina izkazala za dokaj neuporabno. Vsi so govorili samo mehiško španščino in tako sva s prijateljico klicali po telefonih, navedenih v Lonely Planetu (potovalni vodnik, predvsem za backpackerje, op.p.) in iskali sobe: »Hola, hablar una cameriera per dos personas per mañjana, por favor?« »Si, air con o fan?«. »Con fan, por favor!« V Mehiki so popolnoma samozadostni s svojo mehiško španščino,…

Ja, zato se tudi meni zdi smešno, kako se včasih v Sloveniji javno izpostavlja, da določene npr. znane osebnosti ne vedo, kje je Slovenija, ali nas menjajo s Slovaško. Takrat se vedno spomnim, kako bi bilo, če bi npr. povprečnega Slovenca povprašala, naj mi na zemljevidu najde Chongqing, eno največjih mest Kitajske,…

Ja, se strinjam. Določene kulture, kot je denimo Mehika, nimajo potrebe po tem, da bi morali poznati neko Slovenijo. In ne moremo trditi, da je zaradi tega kvaliteta njihovih življenj bistveno boljša ali slabša,… Slovenija bi, sploh v turizmu, morala razmišljati butično. Kaj lahko ponudi posameznim skupinam,… vsekakor ne moremo pripeljati pol Kitajske k nam, ker nas je premalo,… je pa res, da je vse blizu, cela Evropa je na dlani,…

In če nadaljujeva v multikulturnem duhu, Jesenice so znane po priseljencih in vem, da si po mami Čehinja,…

Jaz sem nad jeseniškim multi kulti »vajbom« res navdušena. Oba starša sta Čeha, s tem da je oče Slavonski Čeh, (iz nekdanje jugoslovanske manjšine Čehov, op.p.). Oče je tu v Sloveniji služil vojsko, v letu 1968 pa se je mama iz razvite Češke preselila v takrat slabo razvito Bosno in tam delala, zato težko rečem, da sta bila starša ekonomska migranta,… Mama je tudi roditi šla nazaj na Češko, ker ni bilo porodničarja v Bosni,… Doma smo govorili češko, to je moj materni jezik: razmišljam v češčini, sanjam v češčini,…Sicer izgubljam besedni zaklad, ampak še vedno ostanejo vzorci razmišljanja v materinem jeziku. Zato mi je včasih smešno, če npr. v trgovimi albanska družina drug z drugim v svojem jeziku razpravlja, kaj bodo kupili, pa se drugi spogledujejo, češ, glej kako govorijo. Halo?! Tudi mi gremo v trgovine v Italijo ali Avstrijo, pa se otrok za mamo ne dere: »Mutti, ich möchte diese Hose,…«

Ja, s tem se strinjam, vendar je prav, da bi ljudje v javnih zadevah, v javnem prostoru vseeno uporabljali slovenščino,…

Ja, absolutno, se strinjam, vendar je problem sistemski. Na Jesenicah se trenutno srečujemo z velikim številom albanskih priseljencev, ki imajo probleme z integracijo. Vendar, kje naj se npr. otroci zadovoljivo naučijo jezika? V šoli za odrasle? Ko tak dijak, brez zadostnega znanja slovenščine, pride direktno v tretji letnik gimnazije, le kako naj naredi maturo, ki je v slovenskem jeziku? V Avstriji je to urejeno drugače. Dijak, ki ima narejen prvi letnik srednje šole in se preseli v Avstrijo, se mora tam ponovno vpisati v prvi letnik, kjer pa ni ocenjen, ampak se celo leto integrira v njihovo kulturo in jezik. Sistemsko so torej stvari urejene bolje. Torej, da, menim, da bi morali vsi zadovoljivo komunicirati v uradnem, tj. slovenskem jeziku, pa vseeno, če slišimo tuj jezik na ulici, nam je zoprno, če pa ga govori npr. zdravnik, je pa kar ok,…

Torej, tu imamo predsodke in rangiramo sami, kdo kdaj in kje lahko in kdo ne,…

Ja, osebno se mi zdi, da je tako. Nekdo lahko in mu lažje »opravičimo«, ker imamo pač od njega neko korist, spet drugi pa ne,… Naj potegnem analogijo s slovenskim birokratskim jezikom: včasih pet odraslih z narejeno fakulteto bulji v neko odločbo kakšnega ministrstva in je ne zna dešifrirati.  Včasih ni barirera jezik, pač pa prevodnost informacije v jeziku… Priznam, da sem funkcionalno nepismena. In potem si lahko predstavljamo stisko nekega priseljenca, ki prejme odločbo nekega slovenskega urada.

Letos je na Gimnaziji Jesenice, oziroma na odru Čufarjevega gledališča, potekal še 6. Dramski festival Gimnazije Jesenice, ki ga je organizirala moja nekdanja razredničarka, prof. Marija Palovšnik.

To je zelo fajn zadeva, sploh sedaj, ko otroci »v živo« ne komunicirajo več med sabo. Sodelujejo lahko razredi, kjer dijaki vse pripravijo sami: od režije, glasbe, luči, kostumografije, gledališkega lista,… In letos jih je od trinajstih oddelkov sodelovalo kar šest, kar je skoraj polovica šole. In predstavili so se z dobrimi izdelki, tako da jih je bilo veselje gledati oba večera.

Tudi sama si sodelovala v predstavi, ki so jo uprizorili profesorji…

…Uprizorili smo absurdno dramo Piknik na bojišču. Doma sem vadila besedilo in je šlo,..potem pa prišla na vaje v gledališče in ko bi morala povedati tekst pred režiserko Palovšnikovo, sem tudi jaz kdaj »zmrznila«.

Hvala za ta intervju, in upam, da se zdaj vidiva prej kot pa šele čez dvajset let.