Plastkom d.o.o. je podjetje v predelovalnih obratih nekdanje jeseniške klavnice Jem na Spodnjem Plavžu. Jeseničani kraj dobro poznamo, saj se okoli njega nabira gora odpadkov med katerimi kraljujejo nagrobne sveče. Poleg teh se vidi skorajda muzejski eksponat – star tamov tovornjak, nasut gradbeni material, razbita prikolica tovornjaka, razni kovinski odpadki … Pogled za okoliške prebivalce ni prijeten, in deloma sem se tudi zato odpravila v obrat, da bi izvedela ali se kup sveč kaj zmanjšuje.

Zakonca Srečko in Mojca Korbar

Podjetje Plastkom sta nam že pred časom razkazala lastnika in vodji v podjetju, Mojca in Srečko Korbar, ki sta se s predelavo odpadnih sveč začela ukvarjati že slabo desetletje nazaj. Mojca pove, da je bilo podjetje resda ustanovljeno leta 2010, a sprva ni pridobilo uporabnega dovoljenja. Zato so kar začeli delati, a je prišla inšpekcija in obrat so morali za pol leta zapreti in počakati na vsa dovoljenja. »Trenutno nas je v podjetju zaposlenih 14. V letu 2018 smo delali z urnikom 4/2, kar pomeni, da smo delali vse dni v tednu, ampak izkazalo se je, da ta delovni model ni bil preveč uspešen. Ljudje so pač radi prosti med vikendi. Tako smo zaposlili še dodatne delavce, po novem pa delamo od ponedeljka do petka v dveh izmenah in smo bistveno bolj produktivni,« pravi Mojca in dodaja, da je za to panogo izredno težko pridobiti ustrezen kader. »Ljudje nočejo delati z odpadki. Od dvajsetih, ki so prišli »na probo« smo na koncu morda zaposlili dva ali tri delavce – pa še to ženske. Moški nočejo ali ne zdržijo.«

Podjetje Plastkom je edino podjetje, ki se ukvarja s predelavo odpadnih sveč v Sloveniji. V Sloveniji sta trenutno registrirana dva predelovalca sveč, vendar ljutomersko podjetje Ekoplastkom po požaru 9. junija 2017 ne deluje več, zadržalo pa je uporabno dovoljenje.

Podjetje Plastkom je edino podjetje, ki se ukvarja s predelavo odpadnih sveč v Sloveniji. V Sloveniji sta trenutno registrirana dva predelovalca sveč, vendar ljutomersko podjetje Ekoplastkom po požaru 9. junija 2017 ne deluje več, zadržalo pa je uporabno dovoljenje. Približno tri mesece po požaru v Ljutomeru so se vse odpadne sveče v Sloveniji (odpadek, ki ga Slovenija ne izvaža), preusmerile na Jesenice, kar seveda ni ostalo neopaženo okoliškim prebivalcem, saj se je bivša klavnica naenkrat začela »utapljati« v njih. A zakonca Korbar povesta, da ne bo nujno vedno tako in da je prihodnost ravnanja z odpadnimi svečami dokaj negotova. »Predelovalec, ki mu je obrat pogorel v Ljutomeru ima še vedno dovoljenje in naj bi iskal primerno lokacijo na Hrvaškem, kamor bi potem, po pridobljenih ustreznih dovoljenjih, ki bi jih izdali hrvaška in naša država, uvažal še del odpadnih sveč iz Slovenije. Če bomo v Plastkomu dobili dovoljenje zgolj za predelavo tisočih ton letno, to pomeni, da bomo mesečno predelali samo še 80 ton … Zato bomo primorani odpuščati in delati na zgolj eno izmeno na mesec,« pove Mojca. Srečko doda: »Če bi se naša predelava zaprla… drugih alternativ praktično ni. Požig ene tone odpadnih sveč v sežigalnici v Avstriji stane 3000 €. To je ogromen znesek. Tega si Slovenija ne more privoščiti.«

Tamov “muzejski primerek”

Morje sveč

In kako izgleda predelava odpadnih sveč? Iz dvorišča, kjer so sveče skladiščene na prostem, jih preselijo v delovno halo, kjer se parafinske sveče (sveče z voskom, op.p.) ločijo od elektronskih že na začetnem tekočem traku. Magnet odstrani kovinske pokrovčke, ki so odpadna kovina in jo Plastkom proda podjetju Dinos. Plastična ohišja parafinskih sveč se zdrobijo in zmeljejo sprva v »grobo plastično maso« iz katere magnet ponovno izloči manjše kovinske delčke, nato pa zdrobljena masa potuje v vodno kopel, kjer se ločijo frakcije parafina, plastičnih mas in nečistoč. Končna, ‘očiščena’ plastična frakcija se fino zmelje in skladišči v velikanske vreče. Ko pripravijo 20 velikih vreč (24 ton), se vreče naložijo na tovornjak, ki  končni produkt odpelje kupcu. Plastkom maso prodaja slovenskemu kupcu v Ajdovščino – ta iz nje izdeluje plastične cevi za potrebe v gradbeništvu. Večino pa izvozijo na nemški trg.

Ostanek voska iz sveč se stopi, zmeša s čistim, kupljenim parafinom – da je parafin ustrezne barve za končnega kupca –  se nalije v modele, kjer se strdi. Nemško podjetje odpadni parafin odkupuje in iz njega izdela zažigalne kocke za kamine in peči.

Povsem drugačno usodo doživi izrabljena elektronska sveča. Resda ima na pokopališčih daljšo obstojnost, a kot pravita zakonca Korbar, je težje razgradljiva, predvsem pa njena razgradnja potrebuje dodatne delovne roke: v podjetju namreč ročno elektronske sveče razbijejo, iz njih odstanijo elektronske komponente (žarnice, mini sončne panele in baterijske vložke). Odpadni električni material velja za nevarni odpadek in ga zato podjetje skladišči v velikih sodih, ki jih prevame pooblaščeni prevzemnik in odpelje v Francijo ali Belgijo na ponovno recikliranje. Podjetje Plastkom z elektronskimi svečami ne kuje dobička, saj se dva zaposlena ukvarjata samo z razstavljanjem elektronskih sveč.

Tekoči trak z odpadnimi svečami

“fina plastična moka”

Električni material – nevaren odpadek

Hlajenje parafinskih kvadrov – končni produkt

Zakonca Korbar sta predelavo postavila z lastnim znanjem in inovativnostjo, nekaj strojev kupila, nekaj celo sestavila sama. Zaslužek ni bajen, kot bi morda pričakovali, a Mojca pristavi, da bi bilo denarja dovolj za vse, če bi se v Sloveniji poenotila shema – cene odpadne sveče bi morala biti za vse prevzemnike enaka, saj tako ne bi prihajalo do nepotrebne konkurence, do vmesnih preprodajalcev in nenazadnje do ostanka sveč, ki ostajajo na pokopališčih ali so prepuščene v skladiščenje lokalnim komunalnim podjetjem, ker jih prevzemniki po zapolnitvi odvzemnih mesečnih kvot pač ne želijo več prevzemati.

Zakonca Korbar sta predelavo postavila z lastnim znanjem in inovativnostjo, nekaj strojev kupila, nekaj celo sestavila sama. Zaslužek ni bajen, kot bi morda pričakovali, a Mojca pristavi, da bi bilo denarja dovolj za vse, če bi se v Sloveniji poenotila shema – cene odpadne sveče bi morala biti za vse prevzemnike enaka, saj tako ne bi prihajalo do nepotrebne konkurence, do vmesnih preprodajalcev in nenazadnje do ostanka sveč, ki ostajajo na pokopališčih ali so prepuščene v skladiščenje lokalnim komunalnim podjetjem, ker jih prevzemniki po zapolnitvi odvzemnih mesečnih kvot pač ne želijo več prevzemati. Državna politika ravnanja z odpadki je slaba in zastarela, doda Mojca. Vsi smo imeli veliko upanje v ministra Lebna, a je moral oditi. »Lobiji so bili očitno premočni,« pravi Mojca.

 

Ročno razstavljanje elektronskih sveč

Ko tako klepetamo o odpadkih in modrujemo o možnih rešitvah za naše okolje, pridemo tudi na aktualno temo sežigalnice, ki ji zakonca Korbar osebno nasprotujeta. Uredba EU na področju ravnanja z odpadki državam članicam namreč narekuje smernice, po katerih bodo te morale že do leta 2025 reciklirati 55% vseh komunalnih odpadkov, ki jih ustvarijo. Srečko pove, da je ogromno odpadkov, ki se bi jih dalo reciklirati, pa jih trenutno ne.

Ko tako klepetamo o odpadkih in modrujemo o možnih rešitvah za naše okolje, pridemo tudi na aktualno temo sežigalnice, ki ji zakonca Korbar osebno nasprotujeta. Uredba EU na področju ravnanja z odpadki državam članicam namreč narekuje smernice, po katerih bodo te morale že do leta 2025 reciklirati 55% vseh komunalnih odpadkov, ki jih ustvarijo. Srečko pove, da je ogromno odpadkov, ki se bi jih dalo reciklirati, pa jih trenutno ne. Menita, da bi se stanje izboljšalo, če bi se zamenjali določeni zabojniki MKO (rumene barve) in se bi npr. uvedli nazaj zabojniki samo za PET, PE HD in PVC plastiko (npr. plastenke, folija za živila, embalaže tekočih detergentov, embalaže mleka, nakupovalne vrečke …). Na ta način bi končni uporabnik že sam razvrstil dele embalaže, ki se lažje reciklirajo. A tu je treba dodati, da obstaja več vrst plastične embalaže, ki ni primerna za reciklažo – ker jo je ali težko sortirati, očistiti ali zbrati ali pa, ker ni ekonomsko opravičljiva – ta plastika ima oznake PE-LD, PP, PS in O. Sosednje države, ki so se problema lotile pravočasno, so zato postavile zloglasne sežigalnice oz. termične objekte, kjer to plastiko preprosto skurijo. Slovenija pa odgovore, kam s to plastiko – celo več, kam tudi s plastiko, ki bi jo lahko reciklirala, pa je trenutno ne, še vedno išče. Zanimivo bi bilo narediti ekonomske analize, kaj je za državo in  okolje bolj spremenljivo (verjetno obstajajo, a za njih ne vem – morda sem pa le prevelik optimist tudi tu). Res je, da bi večji obseg recikliranja odpadkov prineslo dodatna delovna mesta, a tu se odpirajo nove dileme – ta delovna mesta so za nižje kvalificirane kadre, poleg tega pa recikliranje pomeni povečano porabo drugih energentov: porabo čiste vode, porabo električne energije, porabo fosilnih goriv. Spet: pereča tema, o kateri bi bilo treba preudarno razmisliti.

Res je, da bi večji obseg recikliranja odpadkov prineslo dodatna delovna mesta, a tu se odpirajo nove dileme – ta delovna mesta so za nižje kvalificirane kadre, poleg tega pa recikliranje pomeni povečano porabo drugih energentov: porabo čiste vode, porabo električne energije, porabo fosilnih goriv … Spet: pereča tema, o kateri bi bilo treba preudarno razmisliti.

Slovenci smo baje tretji v svetovnem merilu po porabi sveč. Vsak Slovenec naj bi jih letno prižgal kar osem. Vse končajo kot odpadek na Jesenicah.

Vsako leto nas, predvsem pred prvim novembrom, vladno sponzorirane kampanje opozarjajo na manjšo porabo – naj namesto prižgane sveče raje darujemo v humanitarne namene, prižgemo kako manj, ali celo prižgemo virtualno na internetu. Ti napotki so super in to bi bilo morda res dobro. A menim, da se je treba pogovarjati o odpadkih, ozaveščati, pokazati posledice.  Ne glede na to, kako dobro lahko ponovno uporabimo ali recikliramo  – smet je smet.

Fotografije: Mitja Ploj, Bofart
Tekst: Ana Hering, KITana
Maj 2019 ©