Simona Demšar je ena od prvotnih prebivalcev Spodnjega Plavža. Kot sama pravi, je bil to nekdaj “jeseniški Tivoli park” s prijetnimi sprehajalnimi potmi ob Savi. Že nekaj desetletij je drugače: mimo hiš drvi avtocestna povezava, nad njihovimi hišami se nezadržno širi deponija Mala Mežakla. Da pridemo do hiš moramo mimo podjetja Plastkom, ki na svojem dvorišču kopiči kup odpadnih sveč. Nič kaj prijeten pogled. Morebiti bo ob kopanju druge predorske cevi v Karavankah mimo njihovega zaselka speljana še dodatna cesta, po kateri bodo tovornjaki odvažali in dovažali gradbeni material.
A od vsega je najbolj parajoče dejstvo prav nemogoč smrad, ki se širi z deponije. Obupano priznava, da je živeti s smradom grozno. 

Stanje pred Ekogorjem na dan 13.12.2018

Najprej, če se predstavite in poveste kje živite in zakaj je to pomembno?

Živim na območju Spodnjega Plavža, v naselju, ki se nahaja tik pod deponijo Mala Mežakla. Gre za naselje približno desetih hiš. Že približno dvanajst let se bojujemo s smradom, ki se vedno bolj širi in širi. Vedno več je odpadkov, s tem pa tudi vedno več smradu, kar pomeni, da to postaja širši lokalni problem.

V slabih dneh smrdi vse do občinske stavbe, do Hrušice na Zahodu. Omenili ste da smrdi kakih dvanajst let. Deponija je bila že pred tem. Ali se morda spomnite, je smrdelo že prej?

Jaz sem bila takrat sicer še otrok, bolj intenzivno pa se s tem problemom ukvarjam kakih deset let. Vem pa, da je v času moje osnovne šole oče opozarjal, da iz deponije smrdi, a takrat so vsi dejali, da si izmišljuje. Oziroma, da smrdi samo nam. Takratni občinski svetnik (ne bom ga imenovala), je celo dejal, da če nam smrdi, naj pač zapremo okna. Takrat je resda morda smrdelo trikrat na leto, kar je glede na stanje danes, res zanemarljivo.

Deponija Mala Mežakla  – parcela, na kateri stoji deponija, je v lasti treh občin: Kranjske Gore, Jesenic in Žirovnice. Upravljalec deponije je javno podjetje Jeko, koncesionar, ki v Centru za ravnanje z odpadki izvaja dejavnost, pa je podjetje Ekogor.d.o.o. Ko se je na Mali Mežakli pojavil koncesionar, ali so se težave s smradom zvečale, zmanjšale ali je ostalo enako?

Prej so se odpadki nalagali na t.i. stari del deponije, kjer so sedaj večinoma večji – kosovni odpadki. Na dnevu odprtih vrat Ekogorja leta 2016 nas je bilo zgolj šest. Očitno za okoliške prebivalce Ekogor takrat ni bil zanimiv, ali pa še ni zadosti smrdelo. Takrat nam je podjetje predstavilo način, kako se bodo lotili sortiranja odpadkov. Meni se je takoj pojavilo vprašanje, kako bodo v štiri bokse – en boks odgovarja velikosti kakih desetih parkirnih mest za avtomobile – predelali vse odpadke, ki se kopičijo na Mali Mežakli, s tem da mora predelan material v enem boksu odležati še štiri tedne. Težka frakcija, ki je v sortirnci izločena, se namreč zmelje, odloži v boks, kjer se ji dodaja kisik, in potem v roku štirih tednov nastane prsti podobna snov, v kateri so še vedno vidni tudi delčki plastike. Po štirih tednih naj bi se ta ostanek odlagal oz. naj bi zasipal stari del deponije. Tako so nam takrat na dnevu odprtih vrat predstavili njihov načrt. Sama sem bila že takrat skeptična, kako bi jim to uspelo, predvsem na količino pripeljanih odpadkov. A sem rekla, da se moram pustiti presenetiti. Že po slabem mesecu so bili boksi polni, smeti pa so se znova kopičile. Odpadki, namenjeni predelavi, so se začeli najprej kopičiti okrog sortirnice, poleg tega se niso ustrezno pokrivali, kar je otežkočilo njihovo sortiranje. Kasneje se je posekal še bližnji gozd in smeti so se začele kopičiti tudi tam. In ko se nikamor več ni dalo nalagati odpadkov, je ta nesrečni kup leta 2017 še zagorel.

Deponija pred prihodom Ekogorja: 3.12.2009

Vem pa, da je v času moje osnovne šole oče opozarjal, da iz deponije smrdi, a takrat so vsi dejali, da si izmišljuje. Oziroma, da smrdi samo nam. Takratni občinski svetnik (ne bom ga poimenovala), je celo dejal, da če nam smrdi,  naj pač zapremo okna.

Mala Mežakla –  11.8.2011

Požar, za katerega se je ugibalo tudi, ali je bil podtaknjen. Glede na podobne primere (Kemis), je šlo, po moji laični oceni,  verjetno zgolj za malomarno ravnanje z odpadki …

Preiskava je bila zaključena, natančni vzroki, zakaj je zagorelo, pa še danes bojda niso jasni.

Občina Jesenice je sicer tista, ki je podpisala pogodbo s koncesionarjem Ekogorjem. Kakšni so vaši odnosi z Občino oz. ali vam je bila ponujena kakšna odškodnina ipd.?

Najprej naj omenim, da veliko ljudi meni, da prebivalci tu, tik pod deponijo, prejemamo mesečne odškodnine. Ampak mi nikoli nismo dobili niti centa. Res je, da smo šli krajani Spodnjega Plavža na Občino, kjer smo zahtevali, da bi nam ali zastonj odvažali smeti, ali nam namenili neko denarno mesečno odškodnino, dokler se stanje na deponiji ne uredi. Občina Jesenice na kaj takega ni nikoli pristala. Bivši župan Boris Bregant si je ogledal Spodnji Plavž in bil priča smradu. Gospod Mencinger nikoli ni prišel sem, in tudi če nas je kje srečal, se nas je raje izognil. Potem smo se le uspeli dogovoriti za nekaj sestankov, na katere smo šli predstavniki vsake hiše Spodnjega Plavža. Ponujena nam je bila pomoč pri hitrejši prenovi infrastrukture, kot bi jo bili sicer deležni: zagotovili so nam kabelske priključke, tega sicer drugače ne bi dobili, vsaj ne zadosti hitro, saj veljamo za preveč odročen zaselek. Poleg tega so nam uredili še kanalizacijo, asfaltirali cesto in uredili javno razsvetljavo.

V predvolilnem boju lokalnih volitev smo večkrat slišali, da ima Ekogor z Občino pogodbo sklenjeno še za dve leti in bi jo bilo sedaj, tik pred koncem, nesmiselno spreminjati ali prekiniti. Poleg tega Občina trdi, da to ni več samo lokalni problem, da je kopičenje lahke frakcije vseslovenski problem. Kako vi gledate na to?

Sama vidim dve možnosti. Odpadkov bo vedno več, položnice za komunalo bodo ostale nekje na isti ravni, a smrdelo nam bo vedno bolj in bolj in nekako se bomo morali privaditi na smrad. Naši otroci ne bodo dihali kvalitetnega zraka in ljudje se bodo posledično začeli odseljevati. Mlade družine se že tako odseljujejo, ker tu ne dobijo služb, a začele se bodo odseljevati tudi zaradi smradu.
Druga možnost je, da deponijo preprosto zapremo. Odpadki in sanacija deponije bi bili verjetno prepuščena lokalni skupnosti. Poskrbeti bi bilo treba za odvoz smeti in dolgotrajno sanacijo degradiranega območja. Zavedam se, da to ne bi bila lahka odločitev, a še vseeno bi bilo to morda lažje, ker bi bila količina odpadkov omejena. Poleg tega sanacija ne bi bila zaključena v enem letu, a vseeno … Seveda bi to nujno pomenilo tudi dražje komunalne položnice.

Krčenje gozda ob deponiji: 10.11.2015

Odpadkov bo vedno več, položnice za komunalo bodo ostale nekje na isti ravni, a smrdelo nam bo vedno bolj in bolj in nekako se bomo morali privaditi na smrad. Naši otroci ne bodo dihali kvalitetnega zraka in ljudje se bodo posledično začeli odseljevati. Mlade družine se že tako odseljujejo, ker tu ne dobijo služb, a začele se bodo odseljevati tudi zaradi smradu.

Požar na Mali Mežakli – 3.8.2016

Dnevno sicer slišimo, da je problem odpadkov vseslovenski problem. Kitajska je prenehala z uvozom odpadkov, sedaj se bo Slovenija morala znajti sama. Okoljski minister Leben (v času intervjuja še ni odstopil, op.p.) razmišlja o eni neprofitni sežigalnici, po možnosti v Ljubljani ali Mariboru. Del smeti bi se odvažal torej v sežigalnico in Mala Mežakla bi bila bistveno manj obremenjena.
Ali ste prebivalci Spodnjega Plavža kdaj razmišljali o zasebni tožbi?

Jaz sem najela odvetnika, ampak, realno povedano, sam kot posameznik nimaš prave moči. Če bi nas bilo več … V času županovanja g. Mencingerja in prosotnosti Ekogorja na Mali Mežakli od leta 2016 dalje sem poskušala marsikaj. Naj omenim, da se mi Ekogor ne odziva več na poslano elektronsko pošto. Na začetku so se sicer še trudili z mano in mi odpisovali tako s strani Ekogorja, kot Občine, potem so se nehali truditi. Verjetno so si vsi mislili: ah, že spet ta Simona Demšar. Glede Občine je sedaj malce bolje, župan je odpisal na moje pismo. Nov župan pozna mojo zgodbo, pozna okoliščine, prozna problematiko Male Mežakle, navsezadnje je bil prej novinar časnika Delo. Je pa res, da bo težko ukrepati naprej. Gre pa res za problem, ki je vseslovenski

Ali ste krajani kdaj zahtevali izsledke analiz podtalnice, odpadnih voda, analizo prsti, plinov, ki uhajajo iz deponije?

Svoje čase je iz Mežakle ob večjih nalivih drla meteorna voda, iz odtokov in jaškov pa gomazela ven čudna pena, ki je obupno smrdela. Vedno smo dobili odgovor, da je sicer res, da ima ta voda določen vonj, ampak naj ne bi bila nevarna za okolje. Tisto vodo smo krajani nekoč nalili v steklenico in jo nesli na občinsko sejo. Tam smo jo hoteli odpreti, da bi se zavohalo, kaj vonjamo pod deponijo. Prisotni na seji so skoraj istočasno rekli, naj steklenice ne odpiramo, ker oni tega ne bodo vonjali.
Takrat smo prosili Občino, če bi bila pripravljena prevzeti stroške in analizirati prst iz naših vrtov. Odgovor je bil, da to lahko storimo sami, na lastne stroške. Z očetom sva nekaj vzorcev prsti odvzela in jih leta 2011 dala v analizo na Kmetijski inšititut. Seveda je res, da je na eni strani avtocesta, nad nami deponija. Že takrat je bilo v prsti toliko kovin in fosforja, da se je gospod na Inštitutu spraševal, od kod smo. Res je sicer, da nič ni bistveno presegalo dovoljenih vrednosti, vse je bilo tik na zgornji dopustni meji ali malo nad njo. Ampak to je bilo leta 2011. Kaj je danes, niti pomisliti ne upam.
Morda bi bilo prav, da bi nam tu na pomoč priskočila Občina Jesenice in pogledala, kaj vse se nahaja v naši zemlji. To bi bilo najmanj, kar bi lahko naredila.
Novi župan se je na moje pismo o stanju na deponiji odzval, a Občina konkretnih rešitev za deponijo Mala Mežakla ta hip nima. Naše območje bolj redno obiskuje tudi direktor komunalnega podjetja Jeko d.o.o, g. Uroš Bučar, večkrat se pripeljejo tudi komunalni delavci. Bivšega župana, g. Mencingerja, ki je bil župan kar dvanajst let, ni bilo tu nikoli. Ekogor, žal, tudi ostaja neodziven.

Nakopičeni odpadki ob sortirnici 10.11.2017

Vedno smo dobili odgovor, da je sicer res, da ima ta voda določen vonj, ampak naj ne bi bila nevarna za okolje. Tisto vodo smo krajani nekoč nalili v steklenico in jo nesli na občinsko sejo. Tam smo jo hoteli odpreti, da bi se zavohalo, kaj vonjamo pod deponijo. Prisotni na seji so skoraj istočasno rekli, naj steklenice ne odpiramo, ker oni tega ne bodo vonjali.

10.4.2017

Kako obupani ste, glede na to, da se že vse življenje ubadate in živite z okoljskimi problemi?

Če bi imela možnost, se še danes odselim. Takoj. Če bi mi nekdo ponudil hišo na drugi lokaciji, bi se takoj odselila. Od prvotnih prebivalcev Spodnjega Plavža vztrajava samo še dve mlajši od 40 let. Vsi ostali prvotni prebivalci so svoje hiše prodali ali zapustili.

Glede na to, da se odpadki kopičijo in so postali velik problem, kako vi konkretno pazite na to, da ne pridelate preveč odvečnih odpadkov?

Sama že več let v trgovino hodim s košaro ali vrečkami za ponovno uporabo. Težko mi je, ko vidim ljudi, ki na blagajni ob nakupu vzamejo 3 ali 4 vrečke. Ljudi, ki smeti ne ločujejo. Doma smo iz starih zaves sešili vrečke, ki jih v trgovini uporabimo ob nakupu sadja in zelenjave, čeprav je res, da veliko pridelamo sami na vrtu. Ljudje so premalo ozaveščeni, a je tudi res , da nam narava to že vrača. Plastiko ob večjih neurjih naplavlja na obale, poslušamo opozorila, naj ne jemo preveč rib, ker vsebujejo veliko mikroplastičnih delcev. Če vsakič ob nakupu vzameš tri manjše prozorne vrečke za sadje ali zelenjavo, uf, pomislimo koliko plastike se nabere … grozljivo. Ljudje so premalo ozaveščeni in verjetno bo preteklo še veliko vode, da se bo kaj spremenilo.

Tekst: Ana Hering, KITAna
Fotografije: Simona Demšar

Marec 2019 ©