Te dni je na družbenih omrežjih, poleg vse banalnosti, ki očitno ne moti nikogar, ena bolj vznemirljivih stvari fotografija dobrih deset let starega performansa letošnje dobitnice Prešernovega sklada, Simone Semenič. Z omenjeno fotografijo je zasenčila vse ostale Prešernove nagrajence in celo Möderndorferjev govor, ki je bil, podobno lanskemu, oster kot britev. Semeničeva je, naj spomnim, izrezala slovenski grb iz zastave, se gola ovila v preostanek, skozi luknjo, kjer je bil včasih grb, pa je nagajivo pogledal njen napet nosečniški trebuh.

Slovenska javnost pa joj, prejoj. Predvsem populistično naravnana ’desna’ politika, (naj spomnimo, da so volitve tik pred vrati), je fotografijo skorajda zločinsko obsodila in seveda dodala, kako si umetnica kaj takega, kot je Prešernovo priznanje, pa res ne zasluži. Še več, na družbenih omrežjih se je vsul plaz žaljivega in sovražnega govora v bran in čast slovenski zastavi. Pa me to niti ni presenetilo. Branitelji karantanske države se vtaknejo v vsako bolj svobodno izražanje duha.

Bolj me je presenetilo, ko je moj kolega, znan po lucidnih in družbeno ostrih komentarjih, v katerih se ponavadi mnenjsko strinjava, na moj komentar, ko se mi je zapisalo, da je nerazumevanje performansa v bistvu manko Slovenije in odraz naše najstniške države, odpisal, (od tu naprej njegov citat), da bi bilo fer, če bi:

”kak soumetnik pogledal zadevo z distance, in rekel… a veste kaj, tale poceni provokacija je pa en navaden drek in zajebancija iz besede umetnost. Vsem je jasno, da je najprej nastala ideja o provokaciji, potem pa ste naokrog napletli umetniško zgodbo, ki provokacijo upravičuje, ampak vse skupaj je ’fake’ in na prvo žogo. Verjetno bi bila taka utemeljena kritika bolj pozitiven znak ”zrele Slovenije”, kot pa branjenje akta s tem, da smo kot Slovenija še premladi, da bi razumeli.”

Ok, vrnimo se na začetek. V primeru Semeničeve in njene nesrečne raztrgane zastave je šlo za performans. In kaj točno je performans? Gre za novejšo vejo konceptualne umetnosti, ki se je pod vplivom Artauda, dadaistov, avantgarde, suprematistov in podobnih eksperimentalno usmerjenih umetnikov, razvila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in se samooklicala za ‘antitezo’ gledališke forme. Performans je bil od svojih začetkov interdisciplinaren in večznačen: lahko je zajemal besedno umetnost, dramsko umetnost, lahko je v uporabi zgolj telo umetnika, ali pa je v ospredju dogajanje, ki se razvija obenem s spontanimi reakcijami ljudi, ki dejanje opazujejo. Dejanje je lahko vnaprej posneto, ali pa gre za enkratno, neponovljivo dejanje. Lahko se izvaja in poustvarja skozi medij fotografije, videa, upodabljajočih umetnosti ali besede.

Med svojimi potovanji sem obiskala nešteto muzejev in galerij in velikokrat izkusila performanse. Naj priznam, da si še danes nisem povsem na jasnem, ali so mi všeč ali ne. Kar je veliki večini skupnega je, da je v ospredju šok, provokacija, čisti nagovor umetnika/performerja vsakdanjemu človeku, naj pri izražajoči problematiki ne pogleda stran. Performansi so načelno na meji vzdržljivega: velikokrat so gnusni, navdaja nas grozno nelagodje in ne vemo, ali bi pobegnili stran, ven, iz sobe, iz dvorane, včasih kar bruhat na najbližji WC, a  nas v prostoru zadrži gola človeška radovednost. V njih je nekaj pristno nezavednega. Nekaj, kar je Freud poimeoval z besedo ”das Unheimliche”, v angleščini uncanny, na žalost pa brez ustreznega slovenskega prevoda, zato so ga naši lacanovci in teoretski psihoanalitiki pustili neprevedenega, prevedli pa so istoimenski Freudov spis. Če poskušam opisati, gre za nekaj, kar nam je neprijetno blizu in neprijetno vsakdanje, nam vzbuja nelagodje, strah, gnus – a nam je obenem zelo domače in poznano in občasno meji s tabujem.

Performans nas ne sme pustiti hladnega – če nas, potem pač ni dober. Pravi performans se v resnici začne šele, ko se o njem začne govoriti. Zato lahko na tem mestu čestitam Simoni Semenič. Njen performans je, če ne prej, pa deset let po izvedenem dejanju, več kot uspešen. Zopet smo začeli razpravljati o onečaščanju državnih in verskih simbolov, za kar mnogi trdijo, da je ‘čista zajebancija in umetnost na prvo žogo’. A kontekstualno njeno dejanje lahko pomeni, da postavimo novo, nedolžno, še nerojeno človeško življenje nad institucijo države. Redefiniramo in premislimo, kaj pomeni, da novorojeni v prvih tednih dobi take in drugačne številke (davčno, zdravstveno, emšo,…) in je takoj ob rojstvu institucionalno ‘zaznamovan’. Ker, če tega ni, nima ne pravic, ne dolžnosti. Ni državljan. Je povsem preprosto in v slovenski maniri nihče drug kot  – Izbrisan.

Dober performans mora predvsem odpreti ranljive družbene teme. V tej maniri je zato tipično kontekstualna umetnost, pogojena z družbeno angažiranostjo v razpravi. Performans odpre polje razprave do tedaj skrbno zapahnjenega družbenega okna. Do neprijetne teme, o kateri ni lahko spregovoriti. O pereči tematiki pa se mora začeti razpravljati in morda, nekoč, ko preteče dovolj besed in časa, postane ta marginalizirana tema, tudi zavoljo performansa, širše družbeno sprejemljiva in debatirana.
V našem instantnem času, ko nas dražljaji in informacije dohitevajo hitreje, kot smo jih sposobni umsko predelati, je akt performansa težko delo. Potrebno je namreč poseči po skrajnih sredstvih in nemalokrat šokirati, da se okno razprave počasi odpre.

Eden prvih, sicer posnetih performansov, ki se me je res dotaknil, je bil (ponovljeni) performans Yoko Ono iz leta 2003. Performerke, ki jo mnogi krivijo za razpad britanskih fantastičnih štirih upravljalcev rumene podmornice, saj je fantom speljala, (spet, ne za dolgo), Johna Lennona. Performans je prvič izvedla že leta 1964, še preden je torej spoznala Lennona, in z njim postala ena pionirk te veje umetnosti. Kot je kasneje povedala sama, je bila na odru v transu podobnem stanju, in je ni bilo strah. Performans je bil za tiste čase na moč provokativen. Oblekla se je v svojo najboljšo obleko, sedela na tleh, pred njo so ležale zgolj škarje. Publika je bila izzvana, da stopi na oder in njeno obleko razreže košček za koščkom, vsak pa si lahko kos te obleke odnese domov. Večkrat ponovljeni performans se še danes gleda kot psihološki  triler, saj je z vsako ponovitvijo neponovljiv: reakcije ljudi, ki režejo obleko ženske na odru, so vsakič edinstveno spontane; nekateri sramežljivo odrežejo košček, spet drugi prerežejo naramnico nedrčka in jo razgalijo. Yoko Ono je performans utemeljila z razdajanjem svojega umetniškega dela: vsak je zares lahko odrezal karkoli in to je resnično razdajanje umetnika.

Nekateri performansi še zdaleč niso bili tako lahkotno prebavljivi: performansi Carole Schneemann denimo, ali Marine Abramović. Pomembno vlogo v nastajanju performansa je imela recimo New Yorška The Factory (Warhol, Laurie Anderson – žena pokojnega Lou Reeda, Bowie, Marina Abramović,…). Akt performansa se tudi odlično razvija v državah, v katerih je svoboda govora omejena. Ena takih je bila denimo naša Jugoslavija, (gibanje NSK), od tod tudi vrsta svetovno znanih performerjev iz Balkana;  pa denimo Poljska, od devetdesetih let naprej pa, presenetljivo, tudi Ljudska republika Kitajska. An Hong denimo uporablja svoje telo in nagovarja ljudi k perečim temam, kot so zanikanje vlade glede obolelih za aidsom ali slepim privržencem budizma. Potem so tu še bolj razvpiti Zhu Yu, s svojim performansom presaditve kože (Skin Transplant – 2000) ali denimo Yang Fudong s fotografijo ”The first Intellectual” ’(2000). A to je zelo obširna in pereča tema, ki se je morda dotaknem nekoč drugič.

Ne glede na to, kaj si o vsem mislite, menim, da so performansi v svojem bistvu dobri. Niso vsi za vsakogar, zagotovo pa vsak za nekoga je. Ker tudi sama največkrat ne vidim smisla v umetniškem samopohabljenju, a vseeno s svojo širino poskušam razumeti, da je morda telo umetnika edino dovolj močno orodje, ki lahko nagovori nekoga drugega, da odpre okno družbeno zapostavljene razprave.

Fotografije: splet in osebni arhiv Ane Hering