Su Ping sem spoznala kmalu po njenem prihodu v Slovenijo. Je izredno sproščena, vedno nasmejana, prežemata jo neverjetna življenjska energija in optimizem. Vsak, ki se odpravi v njen kozmetični studio, se vrne prerojen in lepši. V družinskem podjetju Studiu Ping, ki ga upravljata skupaj z možem Matjažem, je tudi – kitajskim koreninam primerno, uspešna poslovna ženska. Kitajka, ki v Ihanu živi že devet let, obožuje naše krvavice, govejo juho, čisto okolje in dostopnost do izletnih točk, pogreša pa malo več večernega/nočnega dogajanja in več trgovin, ki bi bile odprte dalj časa.

Kdo si, kaj si in kaj počneš v življenju?

V življenju? Hahaha. Letos bom stara 32 let, na Kitajskem sem studirala nemščino, preko interneta sem spoznala sedanjega moža Matjaža. Prišel je na Kitajsko, v Beihai, kjer sva se poročila in po enem letu nato prišla v Slovenijo. Tu sem najprej obiskovala tečaj ličenja, moj svak je namreč fotograf in to se je zdela dobra možnost poslovnega sodelovanja… Potem sem ugotovila, da samo z ličenjem ne bom preživela in sem začela izvajati še masaže. Tehniko masaže sem se namreč naučila že doma na Kitajskem, med študijem. Ko sva z Matjažem zgradila hišo, sva sprva mojemu poslu namenila eno sobo, sedaj pa imam ob hiši že dve leti svoj kozmetični studio.

In uživaš? Posel gre?

Ja, seveda. Sem sama svoja šefica. (smeh)  Veliko ličenj je v času valet, maturanstkih plesov, seveda pa ličim tudi ob posebnih priložnostih, največkrat neveste.

V Sloveniji si zdaj že devet let.

Ja, 12.februarja 2009 sem prišla sem. Se spomnim, ker je bilo natanko dva dni pred Valentinovim.

Kako sta se pravzaprav spoznala z možem?

Preko QQ-ja. Na Kitajskem sem študirala nemščino, on pa v Sloveniji fiziko. Ob študiju se je želel naučiti še enega jezika, izbral si je kitajščino, ker so mu bile všeč kitajske pismenke, obenem pa je takrat jezik kazal svojo obetavnost. Na internetu je zasledil, da če želiš vaditi s Kitajcem, moraš biti prisoten na QQ-ju. Na QQ-ju se takrat ni mogel registrirati kot Slovenec, imel pa je možnost izbire med Italijo in Nemčijo in odločil se je za slednjo. Jaz pa sem, na drugi strani sveta, želela najti preko QQ-ja Nemca, s katerim bi vadila svojo nemščino. Potem pa sva se našla in v enem tednu sva bila že zaljubljena do ušes. Po Skypu sva se vsak dan pogovarjala 12ur, on je namreč računalniški programer in je bil itak vedno »online«, jaz pa po diplomi doma nisem imela kaj početi…

V primerjavi s Kitajsko, kakšne so prednosti in slabosti življenja v Sloveniji?

Prednosti: zrak je super. Okolje, način življenja je krasen, ni veliko stresa. Ljudje dobijo plačo, socialni in zdravstveni prispevki se obračunajo že ob prejemu plače in zato vse, kar je izplačanega lahko porabiš po svoji volji. In življenje tu je kvalitetno, znamo uživati, lahko smo veliko z otroci, sploh ob koncih tedna, lahko gremo na dopust,…Kamorkoli se odpraviš v Sloveniji, vse je na dosegu roke. Morje, gore, smučanje, terme, vse je v rangu ene ure vožnje, največ ure in pol.

Tega na Kitajskem ni, do službe se voziš vsaj eno uro, enako iz službe. Tudi v mojem mestu, ki je majhno mesto (Beihai ima 600 000 prebivalcev, op.p), se vsaj pol ure voziš do službe.

In slabosti Slovenije?

Nisem še končala s prednostmi (smeh). Prednost je vsekakor izobraževalni sistem. Ni se treba ukvarjati z izbiro šole za svojega otroka. Na Kitajskem imamo namreč kategorije: najdražje in najboljše so privatne šole, ki imajo vratolomne šolnine, potem sledijo druge boljše šole v mestih, slabše so na vaseh. Tukaj ni bistvenih razlik, morda le manjše šole v predmestjih in na vaseh ne ponujajo izbire večih tujih jezikov, kot npr. v mestih. Kvaliteta poučevanja, učitelji, vse je super. Mogoče imajo šole v vaseh in predmestjih tu celo prednost, saj otroci niso toliko razvajeni, sebični, bolj ohranjajo stik z naravo, zdijo se mi tudi psihično bolj zdravi.

Slabosti. Hm (pomisli). Življenje ni tako priročno.

Priročno?

Ja, vse trgovine hitro zaprejo.

(smeh) Se ti zdi, da se hitro zaprejo? Včasih so bile vse ob nedeljah zaprte, ko sem bila manjša so bile v sobotah v našem kraju striktno odprte le do 13ih. Je pa res, da so ljudje, sploh v manjših krajih, svoje delovnike začeli prej in z delom zato tudi prej končali. Marsikomu v Sloveniji se danes zdi, da so trgovine odpte predolgo.

Ja, sem opazila. V Avstriji ponekod zapirajo ob 18ih. (smeh in začudenje). V Beihaiju so trgovine odprte do desetih, pol enajstih zvečer. Ob vikendih pa do enajstih, zagotovo. Imamo pa veliko majhnih, privatnih trgovinic, ki so odprte tako rekoč non stop. Družina v trgovini gleda televizijo in hkrati proda kakšen prigrizek, vodo, čips, karkoli pač. Tukaj tega ni. Bilo bi fino, če bi bilo malo več teh trgovinic tudi pri nas.

Se mi zdi, da se pri nas bolj ločuje poslovno in privatno življenje. Ko imaš čas zase in za družino, je to tvoj osebni čas in ko moraš v službo, se takrat v celoti posvečaš službi. No, naj bi se.

Ja, tako. Tukaj je kultura drugačna in to ni slabo. Na Kitajskem delaš in živiš in je to isto.

Prednost je vsekakor izobraževalni sistem. Ni se treba ukvarjati z izbiro šole za svojega otroka. Na Kitajskem imamo namreč kategorije: najdražje in najboljše so privatne šole, ki imajo vratolomne šolnine, potem sledijo druge boljše šole v mestih, slabše so na vaseh. Tukaj ni bistvenih razlik, morda le manjše šole v predmestjih in na vaseh ne ponujajo izbire večih tujih jezikov, kot npr. v mestih. Kvaliteta poučevanja, učitelji, vse je super. Mogoče imajo šole v vaseh in predmestjih tu celo prednost, saj otroci niso toliko razvajeni, sebični, bolj ohranjajo stik z naravo, zdijo se mi tudi psihično bolj zdravi.

Si ob prihodu v Slovenijo doživela kulturni šok?

Ne. Že v gimnaziji sem živela v internatu, nato sem šla študirat v Xi’an, kar je tri ure vožnje z letalom stran od rodnega Beihaija. Živim po načelu, ko prideš v Rim, se obnašaj kot Rimljan. Tukaj je navada, da se sezuješ ob prihodu v hišo in obuješ copate. Veliko se učim od tašče, ki gosti veliko gostov in ve, kako, kaj in kdaj kaj postreči. In ni mi težko.

Če prav pomislim, si edina meni poznana Kitajka, ki živi v Sloveniji in ne dela v turizmu ali v kitajski restavraciji…

Jaz sem se poročila s Slovencem in to je bistvena razlika od večine drugih kitajskih družin, ki živijo tu. Poleg tega imam svoj posel, družino in natrpane urnike. Kitajci, s katerimi prijateljujem, živijo v drugih krajih po Sloveniji, zato se je treba do njih odpeljati, poklepetati, se pripeljati nazaj,… Gre preveč časa. S Kitajci nisem toliko v stiku, zelo veliko imam slovenskih prijateljev.

Imaš dva otroka. Znata tudi kitajsko?

Ja, obvezno. Luka se sedaj uči tudi angleško. Če otroka že gledata risanke, gledata angleško ali kitajsko verzijo Pujse Pepe ali Maše in medveda. Namenoma predvajava te risanke v angleškem ali kitajskem jeziku. Če že gledata, naj bo to vsaj koristno in se tako naučita vsaj nekaj tujega jezika.

V Sloveniji si magistrirala iz sinologije. Kakšen je študij v Sloveniji in kakšen na Kitajskem?

Primerjam lahko univerzo na Kitajskem, kjer sem študirala nemščino, torej univerzo v Xi’anu, in Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer sem študirala sinologijo. Nasploh študijskih sistemov ne morem primerjati. Kar se tiče študija na Kitajskem lahko rečem, da velja zelo stroga disciplina. Tam ima vsaka univerza svoj kampus, v katerega spadajo študentski dom, kantina in poslopje, kjer so učilnice. Študenti kampusa med tednom ne smejo zapustiti, ven gredo lahko med vikendi. Da lahko opraviš izpite je obvezna 100 odstotna prisotnost na predavanjih. V Sloveniji je zahtevana prisotnost na predavanjih zgolj 80 odstotna. Na Kitajskem je zelo važno, da se učiš, kar ti predavajo profesorji, veliko je domačih nalog in veliko se je treba učiti. Tukaj pa je študij drugačen, bolj raziskovalen. Veliko je branja knjig, citiranja, seminarskih nalog.

Si iz družine treh otrok? Glede na to, da si bila rojena na Kitajskem v času politike enega otroka, kakšne so bile sankcije? Ste plačevali višje davke?

Ne, po vaseh je bilo dovoljeno imeti več otrok, zlasti, če je bila prva rojena hči. Moški potomec je namreč moral prevzeti delo na polju. Jaz sem v družini najmlajša in zame je mama morala plačati dokaj visoko kazen, ki je pred dobrimi tridesetimi leti znašala 3000 RMB. Ob upoštevanju inflacije je bila takrat to ogromna kazen, (kazen je ekvivalentna današnjemu plačilu 1555,25 €, op.p.). Danes je 3000 RMB povprečna kitajska plača. (3000 RMB je po današnjem tečaju enako 385, 68 €, op.p.)Ker sta imela starša podjetje, sta si to lahko privoščila.

Kaj pa naša hrana?

Mi je všeč. Rada imam krvavice, piščančjo obaro, golaž ,(čeprav to ni slovenska jed,…), pečeni krompir in govejo juho.

Kaj pa sladice?

Ne jem sladic, zato jih ne pogrešam. Sicer pa imamo v Beihaiju veliko vrst tangshui 糖 水, (sladke juhe, ki se jedo kot desertne sladice, op.p.), pa ludou bingbang 绿豆冰棒, hongdou bingbang 红豆冰棒 (osvežilni sladoled iz zelenega ali rdečega fižola, op.p.). Ni veliko časa, zato teh sladic ne pripravljam doma. No, če se ti da, so narejene dokaj hitro.

Kuhaš pa kitajsko?

Mešano…(smeh)

(smeh) Fusion?

Ja krompir na kitajski način, razrežem ga v tanke paličice. Imamo kuhalnik za riž, skuham riž, vmes pa v ponvi popražim čevapčiče in papriko (smeh). Hrano malo priredim.

Kakšni se ti zdijo Slovenci kot ljudje?

Do mene so vsi zelo prijazni in odprti. Čeprav Slovenci sami zase govorijo, da so konzervativni.

Jaz menim, da smo predvsem nevoščljivi. Če je krava crknila že meni, naj še sosedu…

Ja, to sem velikokrat slišala. Čeprav se mi zdi, da so taki ljudje povsod, ne samo tu. Američani veljajo za zelo odprte, prijazne in sproščene, čeprav sama menim, da je to velikokrat zgolj krinka.

Navsezadnje je tudi Kitajska ogromna in razlike med severom in jugom države so velikanske.

Da, res je. Na jugu naprimer veliko srkamo in cmokamo, na ta način pohvalimo kuharja, da je nekaj dobro. Zelo glasno jemo. Ko sem šla v Xi’anu na kosilo s prijateljico iz severa, mi je rekla da obupno jem. In potem sem opazila, da je jedla tiho, z zaprtimi usti. Enako je v Sloveniji in tega sem se navadila. Še več, ko grem sama domov v Beihai, me motita brat in sestra, ki glasno jesta. Sicer jima ne rečem, a me vseeno moti. (smeh)