Leto 2020 je posebno. Začelo se je z avstralskimi požari. Prva dva meseca  smo sočasno z avstralskimi novicami spremljali dogajanje v Aziji in njihov boj s koronavirusom. Nam se je zdelo daleč in praktično nemogoče, da se kaj takega zgodi nam. Kmalu nato je počilo v Italiji. Nadaljevanje poznamo.

Tu je nova realnost. Življenje v letu 2020 je našo dotakratno normalnost spremenilo v novo realnost. Kar je bilo še včeraj “normalno”, je danes morda nemogoče. Potovanja, (navidezna) družbena enakost, demokracija.
Koronavirus je še vedno na pohodu in kljub temu, da je epidemija uradno preklicana, tveganje ostaja. Na Jesenicah to potrjujeta v prejšnjem tednu dva nova primera okuženih.

Življenje se kljub temu vrača v utečene tirnice. S spremljajočo gospodarsko recesijo.  In kolateralnih žrtev je veliko. Za začetek lahko samo opišem moje stanje: sama si letos ne obetam velikih zaslužkov na račun turizma. Ta je zaspal in četudi si želim, močno dvomim, da bodo naš turizem rešili obljubljeni turistični boni. Od razglasitve epidemije 13. marca letos do konca maja, je bilo v mojem rokovniku, poleg ostalih obveznosti (nekaj jih je hvalabogu ostalo), preklicanih 24 vodenj tujih popotnikov, ki so si želeli ogledati Bled, Bohinj ali Kranjsko Goro. Ob podatku, da nisem najbolj zasedena turistična vodnica tu okoli. Moji kolegi vodniki so ali zaprli svoje s.p.-je, ali so počakali in še vedno čakajo na pomoč države, ali so se znašli kako drugače.

A medkoronski in pokoronski čas sta v naši občini prinesla še drugih novic. Končno se je začela graditi druga cev karavanškega predora. Občina obljublja, da bo gradnjo budno spremljala delovna skupina v kateri so podžupan Občine Jesenice Miha Rebolj (takoj so navedli tudi, da je nadomestni član dr. Gregor Hudrič – verjetno so že ob začetku predvideli opravičene poklicne odsotnosti našega nepoklicnega župana), Vesna Okršlar z Občine Kranjska Gora, Janez Marinčič iz KS Hrušica, Karl Močilnikar z Darsa, Edvard Kastelic kot predstavnik Cangiza in Tatjana Zalokar kot predstavnica DRI. Vsem želim prijetno delo in upam, da bodo svoja opažanja redno podajali občanom Jesenic. In teh si res ne želim v obliki tvitov ali slik na instagramu. Kaj bolj izčrpnega bi bilo zelo dobrodošlo.

Splošna bolnišnica Jesenice pričakuje novo vodstvo. Na razpis so se prijavili trije kandidati, bolnišnico pa bo v naslednjih letih verjetno vodil Mark Toplak, dosedanji direktor Razvojne agencije Zgornje Gorenjske. Mark Toplak je, po navajanju Dnevnika, izpostavil, da bi se lotil kadrovskih težav, predlagal nekatere sistemske rešitve, želi pa slediti strategiji SBJ 2015, v kateri je izpostavljena gradnja nove regijske bolnišnice. Ta naj bi bila po Toplakovih ocenah, geografsko nekje med vzhodom Jesenic in Naklim. Kar pomeni da Plavški travnik na Hručici odpade. Vodstvo bolnišnice je že s Poklukarjem na čelu to lokacijo označilo za neprimerno, pomisleke je zbujala betonarna in okrnjeno zemljišče brez možnosti širitve. Druga prostorska rešitev, ki je bila omenjana iz vrst jeseniških občinskih veljakov, je bil Klinarjev travnik (kjer je bil včasih kamp Šranc), a tudi tam je sedaj pozidano privatno zemljišče, vmes cesta na Zgornji Plavž, na vzhodnem delu pa prostor omeji potok Jesenica. Zopet stisnjeno in neprimerno. Že zdajšnji župan Blaž Račič je omenjal lokacijo Blejske Dobrave, kjer pa se zdi, da so vsi načrti ne samo v povojih, pač pa šele položeni v maternico. Medtem na družbenih omrežjih prebiram grenke komentarje na geografsko umestitev nove regijske bolnišnice, kot jo vidi g. Toplak. In mnogi ne morejo mirno mimo dejstva, da je g. Toplak občinski svetnik iz vrst SDS-a v radovljiški občini, kar naj Jesenicam ne bi bilo najbolj v korist. Sama imam tu povsem preprosto mnenje: že pred lokalnimi volitvami leta 2018 sem jasno povedala tudi županskim kandidatom, da je občina Radovljica že 5.10.2017 v obravnavo OS Radovljica poslala Prostorsko programsko preveritev za umestitev Gorenjske regijske bolnišnice. Spremljala jo je dokaj izčrpna študija prostora in variantne rešitve, ki jih je predlagalo podjetje Protim Ržišnik Perc.  Študija je še danes dostopna na spletu. Medtem na uradni strani Občine Jesenice ne najdem ničesar. In dragi Jeseničani, čustva so eno, načrtovanje in politika pa drugo. Zdi se mi, da v dveh letih nismo naredili ničesar, razen izražali upanja, da bodo deležniki opazili, da imamo na Jesenicah Fakulteto Angele Boškin in že obstoječo bolnišnico. In da bo to samo po sebi dovolj. Obstoječa bolnišnica bo tako verjetno nekoč postala negovalna bolnišnica, kar pa ni nujno slabo. V času koronakrize se je namreč pokazalo, kako kadrovsko podhranjeni so domovi za ostarele, kako se je tam izvajala triaža v času epidemije in kako so se denimo na Ptuju v bolnišnici uprli, da bi sprejeli ostarele Covid-19 bolnike iz ljutomerskega doma ostarelih. Toliko tudi o tem, da smo si vsi enaki.

Tu je nova realnost. Življenje v letu 2020 je našo dotakratno normalnost spremenilo v novo realnost. Kar je bilo še včeraj “normalno”, je danes morda nemogoče. Potovanja, (navidezna) družbena enakost, demokracija.

Mala Mežakla v aprilu 2020, foto: Nik Bertoncelj

In še zadnja priljubljena jeseniška tema. Smeti. Tem smo v zadnjem času dodali še več plastičnih rokavic in odsluženih mask, ki v vetrovnih dnevih poplesujejo po parkiriščih pred velikimi nakupovalnimi središči.

Poleg obrata Ekogor se na občinsko parcelo vsak dan naložijo nove bale. Bojim se toplih poletnih mesecev in možnih samovžigov zaradi sproščanja metana. Aprila, na vrhuncu koronakrize, je jeseniški župan Blaž Račič opozoril novega okoljskega ministra Vizjaka (slednji je v svetu bolj poznan kot »trener« Primoža kozmusa na OI 2008 v Pekingu), na to perečo temo. Opomnil ga je na kopičenje lahke frakcije na Mali Mežakli, ki ga spremlja smrad. Naj spomnimo. Leta 2018 se je Kitajska dokončno odločila, da evropskih smeti ne želi več. Kopičenje smeti je zato postal problem predvsem v državah, ki so bile izvoznice smeti (kar pa so bile praktično vse – med njimi tudi Slovenija). Čeprav se o tem problemu govori že več let, smo zaenkrat še vedno samo in zgolj pri pogovorih. Pet občin (med njimi so tudi Jesenice), so zainteresirane za gradnjo sežigalnice. Največ šans ima zaenkrat Ljubljana s Te-Tolom, država naj bi sicer priskočila izbranim občinam s sredstvi iz podnebnega sklada (v dveh letih je za vse občine na voljo približno 100 milijonov evrov). A obenem država priznava, da je financiranje gradnje sežigalnic povsem na plečih občin. Ergo: če želimo sežigalnico, si jo moramo zgraditi sami. In res je tudi, da najnovejša strokovna študija izrazito govori v prid sosežigu odpadkov v TEŠu. Poleg lignita naj bi letno začgali še šest odstotkov odpadkov SRF. In četudi so manjše regijske sežigalnice želja direktorja komunalne zbornice pri GZS-ju, Sebastjana Zupanca, saj »bi jih bilo v primeru drastičnega razvoja tehnologije za recikliranje in zmanjšanja gorljivih odpadkov na trgu lahko postopoma izklapljati«, se zdi, da smo zaenkrat v coni želja in diskusij.

Naj zaključim z meni ljubim stavkom razsvetljenskega misleca Voltaira, ki v Kandidu zapiše: »To ste imenitno povedali. Toda čaka nas vrt.«  Ali v sodobnem (angleškem) prevodu: »Talk is cheap.«

Tekst: Ana Hering, KITana
Naslovna fotografija: New York Post