Zadnje dni premišljujem o tem, da je moj blog zasičen z intervjuji. Zato si želim napisati kaj lastnega, kaj tehtnega, kaj takega, kar bi izšlo samo iz mene. Ko pa se končno namerim, da bi nekaj sporočila svetu in bi to imelo smisel, se mi zdi vse premalo poglobljeno, preveč pavšalno in nasploh tudi nekoliko suhoparno.

Današnji vsakdan je čas ‘mašil časa’, kot so Facebook, Youtube, Instagram in vsa ostala družbena omrežja, pri katerih ohranjaš svoj korak z njimi na način, da se hitro odzoveš na vsako objavljeno bedarijo. S preprostim klikom. Ali ti je nekaj všeč ali pa preprosto ne. Slovenci smo še z dajanjem všečkov na facebooku dokaj skopi, se pa zato toliko raje raje poslušujemo sarkastičnih, političnih in bedastih komentarjev.

Zato se sprašujem: se staram in zato ne dohajam več tega instantnega in površnega dojemanja časa, morda zato ne razumem več kulture selfijev, emojijev in sodobne pop muzike? Je kaj narobe z mano? Z vsakim novo odkritim sivim lasom na glavi in vsakič, ko svojim otrokom grozim, da jim bom z lepilom zalepila copate na noge če jih ne bodo obuli, (spreminjam se v lastno mamo), se zavedam, da smo minljivi, da nas načenja zob časa in da bomo prešli v čas kontemplacije, ko morda ne bomo več zadovoljni z znanstveno razlago, da se po smrti dekompostiramo, ali, rečeno bolj poetično, postanemo kozmični prah in nas potem ni več. Pa da ne bo pomote, zaenkrat ne potrebujem verovanja v nič metafizičnega. Če mi kdo omeni, da je naša duša nesmrtna, se zgolj nasmehnem in si mislim svoje. Zaenkrat še globoko zakoreninjena v tla, v realno, v krožni čas, ki daje in odvzema. Čisto všeč mi je ideja, da po smrti duše ni več in da postanem hrana črvom ali kot voda in ogljikov dioksid izparim v nebo.

Eho in Narcis, John William Waterhouse, 1903, vir: Wikipedia

V človeški zgodovini je postopoma z razvojem naših možganov in s tem razuma, prišlo do tega, da se je razblinilo marsikaj. Ljudje smo doživeli tri nezavidljive udarce – direktno na gobec. Vsi trije udarci človeškemu samovšečju so refleksijo razvetljenstva končali sila klavrno. Sledili so si kronološko in od zunaj navznoter: prvega je zadal Kopernik leta 1543, ko je v svojem delu O revolucijah nebesnih sfer ustavil Boga iz Biblije in ljudem razložil, da ima pač vesolje svoje zakonitosti, in se zato Zemlja vrti okoli Sonca. Groza. Kar naenkrat nismo več center vsega. Naša Zemlja ni več središče vsega. Še več, bolj kot je  napredovala sama znanost o vesolju, bolj se odmikajo horizonti, oddaljujejo galaksije, mi pa smo obsojeni na življenje med milijardami svetov in zvezd in smo, na koncu, sila majhni in, z vidika vesolja, strašansko nepomembni. Človeški um je ta čas, ob pomoči zmogljive tehnologije, celo tako napredoval, da je zmožen predpostaviti hipotezo, da celo vesolje ni zgolj eno samo, ampak da živimo v muliverzumu. Da torej poleg našega obstaja še vsaj eno ali več vesolij. Tako nenavadna hipoteza, da sem morala ob zapisu pošteno premišljevati, kakšna je množina samostalnika vesolje.

Drugi udarec našemu samovšečju je zadal Charles Darwin, ki je ugotovil, da nismo ustvarjeni ‘po božji podobi’. Iz Adama in Eve, ki bi brez storjenega greha lahko obdržala pozicijo v rajskem vrtu. Ampak, da smo zgolj po naključjih evolucije najbolj napredni primati. Da imamo praktično vse živali, (kamor sodimo tudi ljudje), skupni izvor, le da nas je skozi zgodovino klesala naravna selekcija. Homo sapiens preživi, neandertalec pač ne. Za človeški narcizem hud čustveni udarec, saj je vse na koncu zvedeno na golo naključje, srečo, loterijo, poimenujte to kakor želite. Splet okoliščin, ki je omogočil preživetje najbolj prilagodljivim, iznajdljivim in, ne tako nepomembno, srečnim vrstam.

Tretji udarec –  nož v srce – pa nam je dokončno zaril kar Sigmund Freud. Tisti stric, ki je včasih krasil enega od avstrijskih bankovcev in je, med drugim, izjavil tudi, da je »Cigara včasih samo cigara«. Freudov udarec ni več udarec v naše vesolje, našo mati Zemljo, nas kot človeško vrsto, pač pa udarec v naš osebni Jaz. V Predavanjih za uvod v psihoanalizo tako med drugim zapiše: »Tretjič in na najbolj občutljivem mestu pa bo prizadela človeško samoveličje današnja psihološka znanost, ki hoče Jazu dokazati, da ni niti gospodar v lastni hiši, pač pa se mora zadovoljiti z bornimi sporočili o tem, kar se nezavedno dogaja v njegovem duševnem življenju.« Človek ni niti gospodar v lastni hiši. Ne more nadzirati niti samega sebe, Jazu namreč ukazujeta izmenično včasih Nadjaz, včasih Ono. Poleg gona ljubezni – libida, ki omogoča nadaljevanje vrste, nas samih, nečesa, kar nas žene naprej, kar nam pove, kdaj smo lačni in žejni –  in kar poimenujemo Eros, nas nasprotno Tanatos – gon smrti, prepričuje, da življenjski cilj nas samih ni nič drugega, kot  – preprosta smrt.

Razum je strog, matematičen in hladen. Ne briga se za čustva. Četudi si želimo, da nas Kopernik, Darwin in Freud ne udarijo v obraz, nas bodo opozarjali tudi naprej. In če končam z obratom nazaj –  iz Freuda, preko Darwina do Kopernika. Tudi naša Zemlja je ena sama: morda samoljubju naše vrste napravi konec nekaj tako banalnega, kot so pri nas že davno izkoreninjene rdečke. Ali zgolj plastika, ki bo sprva odušila oceane, potem pa še vse ostale ekosisteme. Cinično: reši nas lahko le razum.

Delo japonske umetnice Yayoi Kusama Narcisov vrt iz leta 1966. Šlo je za krajinsko umetniško inštalacijo na 33. Beneškem Bienalu. 1500 votlih jeklenih krogel je lebdelo na ribniku. Umetnica je nato iz preproste inštalacije ustvarila provokativen performans: na bližnjem travniku sta bila namreč dva velika znaka: Narcisni vrt, Kusama. in Tvoj Narcis je na prodaj. 2€ vsak. Yayoi Kusama se je pomešala med sprehajalce in kroglice prodajala obiskovalcem. Na ta način je hotela opozoriti na ekonomsko vrednost umetnin samih po sebi – na nekaj, kar ni bazično vezano na uživanje v umetnosti sami. Odbor Beneškega Bienala ji je na koncu to početje prepovedal. A s tem dejanjem si je ustvarila ime v mednarodni umetnostni sceni in opozorila na komercializacijo umetnosti.

Tapiserija, nastala okrog leta 1500, detajl Narcisa iz Ovidovih metamorfoz, hrani Boston, Museum of Fine Arts, wir: Wikipedia

Vsi trije udarci me osebno globoko pretresajo in mi dajo misliti. Imam se za človeka razuma. Dnevno razmišljam o vesolju, o človeški vrsti per se in o meni sami. In vedno bolj se mi dozdeva, da je za filozofa najlepša kontemplacija fenomenološki pogled na svet. V popularni kulturi je to dejansko uspelo čudovito prikazati Terrencu Malicku v njegovem filmu Drevo življenja (2011). Ali D.M. Thomasu v njegovem romanu Beli Hotel.
V nasprotju z mnogimi, s katerimi se pogovarjam, me misel, da se biološko razgradim na osnovne molekule in atome, navdaja z mirnostjo, ne pa z občutkom groze. Lepo bi bilo sicer verjeti, da obstaja neka nebeška belina, kjer se srečamo z že preminulimi svojci. A dejansko je obstoj nebes pogojen s tem, da si živ in da spomine svojih bližnjih, ki so preminuli, nosimo s seboj. Se jih spominjamo ob veselih, žalostnih ali zgolj vsakdanjih dogodkih.

Vsi trije udarci – Kopernik, Darwin in Freud, pa očitno v sodobni družbi ne bolijo več toliko. Sodobna družba je bolj kot kadarkoli prej narcistična. Patološki narcizem se kaže v našem vsakodnevnem življenju in ni nam treba daleč. Zadnji fenomen ‘Denise Dame’ je sam po sebi dovolj zgovoren. A ne govorim zgolj o plehkosti družbenih platform. Hinavski narcizem zavzema vse nas, celotno (vsaj bogatejšo) človeško vrsto. V trgovinah seveda vsi brezsramno v plastično vrečko zbašemo pet paprik, ki jih doma zložimo v hladilnik, vrečko pa odvržemo v smeti. In ko plastika priplava iz odprtega oceana v naš severni piranski zaliv, rečemo, da bomo po embalaži skušali prepoznati, od kod je prišla?!

Drug primer narcizma je (ne)precepljenost otrok. Pred dvajsetimi leti se je otroka pač cepilo, ker je bilo to na meji samoumevnosti in se ga je tako zaščitilo pred tetanusom, davico, mumpsu, oslovskemu kašlju… Kolektivni spomin na te morilske otroške bolezni je bil premočan. Danes pa starši svobodno odločajo in izbirajo. Stroka? Pediatri? Je že prav, da jo imamo, a starši lahko odločajo sami in sami bolje vedo. Internet nam razkrije vse, kar potrebujemo. Jaz sem svoja otroka cepila ne samo, ker sem tako zaščitila njiju, pač pa tudi druge. Ker smo veliko v gozdu, ju bom cepila tudi proti klopnemu meningoencefalitisu. Me je strah stranskih reakcij cepljenja? Da in ne. Matematično je izračunano, da gre v promilih vedno kaj narobe. Povedano drugače: nekdo nastrada. Ali z drugimi besedami, ki niso pomirjujoče, so pa zelo razumske: gre za stvar naključja. Evolucijskega naključja o tem, da preživijo najmočnejši. In zopet, nezanemarljivo, tudi bolj srečni.

Razum je strog, matematičen in hladen. Ne briga se za čustva. Četudi si želimo, da nas Kopernik, Darwin in Freud ne udarijo v obraz, nas bodo opozarjali tudi naprej. In če končam z obratom nazaj  – iz Freuda, preko Darwina do Kopernika. Tudi naša Zemlja je ena sama: morda samoljubju naše vrste napravi konec nekaj tako banalnega, kot so pri nas že davno izkoreninjene rdečke. Ali zgolj plastika, ki bo sprva odušila oceane, potem pa še vse ostale ekosisteme. Cinično: reši nas lahko le razum.

slika na naslovnici: Yayoi Kusama Narcissus Garden