Ko poletju mahamo v slovo in gledamo v težke deževne oblake, pomislimo na oddih nekje drugje. V daljnih krajih. Večina na kakšnem tropskem otočku, sama pa pomislim na Kitajsko. V življenju pred rojstvom otrok sem imela namreč navado vzeti si november na off in odpotovati v Azijo. Planiranje se je začelo že septembra. Teh časov ne pogrešam, (čeprav še vedno kdaj brskam za poceni letalskimi kartami ali pogledam kateri Lonely Planeti so izšli na novo), saj imam zdaj dva razigranca, ki jima dnevno piham balone, šejkam ropotuljice, kuham juhice, kažem srne, ki se pasejo pred našo domačo hišo, pa nabiram maline in pojem pesmice in,… skratka,…je kar zadosti pestro. Odpotujem pa zvečer v kakšnem zapisu na mojem blogu.

kitajske provice, vir: sacu.org

kitajske provice, vir: sacu.org

Tibet. Mistična dežela neznanskih prostranstev. Slovenci, oziroma zahodnjaki nasploh, radi slikamo Tibet kot harmonično utopijo, kot Šangrilo iz romana Izgubljeno obzorje Jamesa Hiltona. K romantični predstavi o Tibetu pripomore še pop kultura: spomnimo se npr. filma Sedem let v Tibetu (z mladim, in tako blond Brad Pittom, ki zaigra nacističnega spreobrnjenca), romanov pisateljice Xinran (njene knjige so bile uspešnica zdolgočasenih gospodinj tudi pri nas – spoznala sem jo v Novi Zelandiji, gospa pa je sicer nadvse simpatična novinarka iz Pekinga), Kashmir od Led Zeppelinov,… za vse bolj poduhovljene  je tu tibetanska joga, s katero se zadihate vsak dan; lahko si mrmrate tibetanske mantre ali razbijate po tibetanskih zdravilnih skledah ali gongih, ali si prerokujete usodo s pomočjo tibetanske numerologije. Skratka: čira čara za vsak okus, tega je res ogromno. Seveda so v naših površnih očeh Kitajci, (kot sinologinja moram zapisati bolj specifično: Hani, oziroma še bolj specifično, Komunistična partija Kitajske), zato zgolj in samo zavojevalci, agresorji in tisti, ki so od leta 1950 s svojo prisotnostjo na Tibetu uničili malodane vse. Pisati politično o Tibetu je nehvaležna naloga. Posneto je neštetih filmov in napisanih mnogo knjig, ki stavijo bodisi na Kitajsko, še več pa na Tibet, le redki pa so sposobni prikazati objektivno pričevanje zgodovine in sedanjosti. Vedno se najdeta kak ampak in toda, a situacije se le ne sme risati tako črno-belo. Vprašanje je, ali se da na kratko orisati sedanje razmere brez globoke refleksije in poznavanje zgodovine (sama bi rekla, da ne).

čudoviti razgledi, vir: Ana Hering

čudoviti razgledi, vir: Ana Hering

čredo jakov ženejo skozi Langmusi, vir: Ana Hering

čredo jakov ženejo skozi Langmusi, vir: Ana Hering

De facto: da, KPK (Komunistična partija Kitajske) je od leta 1950 res uničila velik del tibetanske kulture (razgnala in pobila je precejšen del tibetanskih menihov in uničila naj bi celo 95% vseh tibetanskih templjev). Še več škode je bilo prizadejane v času Velike kulturne revolucije (ne samo Tibetancem, pač pa vsem manjšinskim narodnostim na Kitajskem); nenazadnje se “dela silo” Tibetancem še danes, ko za te neukrotljive nomade gradijo velika blokovska naselja, kamor le-ti, zaljubljeni v svoje črede jakov, razumljivo, ne želijo. A kljub vsemu je Kitajcem oz. KPK uspelo vpeljali nekaj reform: prepovedali so suženjstvo v njegovi tradicionalni tibetanski obliki, zmanjšali so brezposelnost, davke in prosjačenje na ulicah. Začeli so z delovnimi projekti, gradili bolnice in poskrbeli za pitno vodo. Ergo: kaj dobrega so že naredili. Morda se v kakšnem drugem zapisu vrnem nazaj na politično debato, a na začetku šolskega leta se mi zdi, da bi ta tema nekoliko težko obtičala v želodcu.

budistični menihi na šetnji; vir: Ana Hering

budistični menihi na sprehodu; vir: Ana Hering

Kar nekaj radovednežev me ob priliki vpraša: Hej,  če si bila na Kitajskem, si šla na Tibet? Odgovor je: ja in ne. Bila sem v provincah, ki niso Tibet, vendar tam vseeno živijo Tibetanci, saj province mejijo s Tibetom in na mejah se stapljajo kulture: naseljujejo jih nomadski Tibentanci, Mongoli, Huiji (kitajski muslimani), Kazaki, druge narodnosti in seveda večinski Hani. Te province so Yunnan, Sichuan, Gansu, Qinghai in Xinjiang. Vse so nenavadno lepe in precej manj poseljene kot je obalni del Kitajske. Kot je pripomnil znan britanski zgodovinar in arheolog Tony Spawforth: “Ko potuješ v podeželje Kitajske, šele tam lahko resnično začutiš tiste bolj brezčasne vrednote Kitajske.” Na podeželju se namreč še danes ponekod živi tako, kot se je še pred nekaj stoletji (izvzemši satelitske krožnike, ki v vsak dom ponesejo obvezne kitajske telenovele in drugo elektrificirano čudo). Res je, da nisem bila v Lhasi in od blizu občudovala največjih očakov Himalaje, zato pa morda doživela bolj bližje srečanje s tibetanskimi družinami in menihi, ki ga na Tibetu zaradi vseprisotnosti kitajskih represivnoh organov, ne bi mogla v tolikšni meri.

soteska Namo, vir: Ana Hering

soteska Namo, vir: Ana Hering

In imela sem srečo, da sem se podala v mirno vasico Langmusi, ki leži na tromeji med provincami Sichuan, Gansu in Qinghai. V vasi sta dva budistična samostana, eden na Sichuanski strani, drugi v Gansuju.  Poleg tega v njej najdete nekaj hostlov, kavarnic, trgovinic in to je to. Mini mini naselje, sploh če ste poprej en mesec preživeli v milijonskem Xianu. V vasici živijo Hani, Huiji, Mongoli in Tibetanci. Slednji živijo tudi še višje nad vasico v svojih velikih šotorih, kjer pasejo svoje ogromne črede jakov in ovac. Če imate srečo, v vasici lahko najamete vodiča, (ki pa na žalost govori le kitajsko in tibetansko, z angleščino si ne boste kaj dosti pomagali), in si privoščite večdnevni treking in prespite v šotorih ter se podate na bližnji sveti tibetanski vrh Huagai, ki doseže neverjetnih nekaj metrov čez 5000m. n.v. In brez bojazni, ne gre za alpinizem v strogem smislu, 5000 metrov visoka gora na tibetanski planoti je nekaj podobnega kot naša Golica – še vedno raste trava, kar nudi obilo užitkov lačnim jakom in ovcam, vam obilo prekrasnih razgledov, a vseeno se nekaj zadnjih korakov višina pozna, in le stežka lovite sapo.

Langmusi, vir: Ana hering

Langmusi, vir: Ana hering

Langmusi je mirna vasica, ki jo celo vodič Lonely planet skromno omenja. Menim, da se bo sčasoma to spremenilo. Pri teh skritih krajih je tako: kdor prvi pride ima lepše in bolj pristne izkušnje, a dober glas doseže deveto vas in kaj kmalu za te skrite kotičke izve pol Francije in čez noč so vsi tam (ironično, v Langmusiju je res ogromno Francozov). Idealna je za backpackerje (oz. tiste, ki boste nekaj dni zdržali brez tuša in a la carte restavracij, po veliki verjetnosti pa tudi brez tekoče vode in elektrike). Ko sem bila sama tam, so ravno prenavljali vodovod, tako da so mi zagotovili, da bom po tridnevnem treku zagotovo že lahko uživala pod tušem (seveda vode ni bilo niti peti dan, tako da smo pač vsi že malo zaudarjali – a tega se sčasoma navadiš, in pač, vdaš v usodo). Vse to je bilo pozabljeno, ko lahko vohaš gorski zrak, občuduješ neverjetne prizore veličastne pokrajine in malce poklepetaš z domačini.

Men at work, vir: Ana Hering

Men at work, vir: Ana Hering

Ko sem bila na trekingu, smo prvi dan prespali pri gostoljubni tibetanski družini na višini nekje okoli 4700m.n.v.. V šotoru na neravnem terenu se nas je stiskalo devet. Noč je bila krasna; ker v bližini ni večjih mest, ki bi s svetlobo onesnaževali nebo, si lahko opazoval zvezde kot Palček Smuk. Sicer pa je bilo mrzlo: avgusta, ko se je  podnevi ogrelo na prijetnih 24, je ponoči padlo na samo nekaj borih stopinj nad ničlo. Ponoči se je slišal samo kak lajež velikih tibetanskih psov, ki so bili zavezani pred šotori ali tiho prekladanje in prežvekovanje jakove govedi.

jutro na planoti, vir: Ana Hering

jutro na planoti, vir: Ana Hering

in jutro v šotoru, vir: Ana Hering

in jutro v šotoru, vir: Ana Hering

Šok zame je sledil zgodaj zjutraj: okoli pete ure me je prebudila naša gostiteljica in rekla, da se je zame začel delovni dan, ker sem ženska. Kako prosim? Kaj pa moški? Ne, ne, se je nasmehnila, oni imajo druge naloge, so pastirji in se morajo spočiti. Torej, v prvem jutranjem svitu so prve ženske že namolzle jakovo mleko, nabrale jakove iztrebke in jih dale sušit pred šotor (ker tako visoko ni lesa, so posušeni jakovi iztrebki odlično kurivo – in presenetljivo, ne smrdijo). Meni je pripadla čast, da skozi posebno cedilo precedim približno 10 litrov vrelega jakovega mleka. Skozi en kanalček je teklo mleko, skozi drugega pa rumena jakova maščobna smetana, ki jo predelajo v maslo, smetano ali sir.

sušenje jakovega sira, vir: Ana Hering

sušenje jakovega sira, vir: Ana Hering

treba je precedit mleko, vir: Ana Hering

treba je precedit mleko, vir: Ana Hering

Mleko je omamno dišalo in ker je bilo zgodaj zjutraj, jaz pa sem zjutraj vedno zverinsko lačna, (to ve vsa naša žlahta in če kje prespimo, potem mi zjutraj še pred kavo najprej podtaknejo kos kruha z nečim, saj sem drugače nemogoče sitna cel dan),  sem izprosila nekaj pomolženega mleka. Tibetanci so se nekaj muzali in se mi smejali, a ker so prijazni, so mi seveda mleko dali, pozabili pa omeniti da je neverjeten prebiotik. Ok, seštejte ena plus ena: prebiotik in visoka nadmorska višina?! Ne preveč posrečena kombinacija, ki mi je povzročila nemalo prebavnih motenj, za nameček pa ni dreves, tako da sem letela vsake pol ure za prvo ovco, kar je zabavalo predvsem vaško mularijo. Z vodičem smo se naslednji dan odpravili premagat še zadnjih 300 m nadmorske višine na goro Huagai.

na vrhu svete gore Huagai, vir: Ana Hering

Osvojili smo vrh! Na vrhu svete gore Huagai, vir: Ana Hering

Vsaka tibetanska gora je prebivališče duhov, zato je na nek način sveta. In na precej široki gori je polno tibetanskih molilnih zastavic in drugih budističnih pripomočkov, ki namesto ljudi molijo in prosijo bogove za dobro. Iz gore pa spust nazaj v Langmusi. Noge so bile že težke, zadnjica razbolela od mojega avanturizma na lokalne prebiotike, in komaj sem čakala na tuš v hosltu. “Ni vode”, je rekla Kitajka na recepciji. Ok, najprej ni bilo elektrike, potem niti vode. Ampak, jaz se nisem stuširala že pet dni. “Ah, nič takega, Tibetanci se umijejo samo dvakrat na leto, ko zamenjajo letna oblačila za zimska,” se mi nasmehne mlada Mongolka, ki je poročena  s Tibetancem. “Aha?,” mi skorajda odpade čeljust.

z vodičem gledava na langmusi, vir: Ana Hering

z vodičem gledava na Langmusi, vir: Ana Hering

Kakorkoli že, Langmusi je čarobna vas. Pa tudi vas streznitve. Tibetansko kmečko življenje je trdo in težko. Če kdo vpraša mene, si čast in slavo ne zaslužijo budistični menihi, niti moški, pač pa so superzvezde zgarane, utrujene, a vedno nasmejane tibetanske ženske, ki opravljajo težka, garaška dela dan na dan. Vstajajo prve, že ob štirih zjutraj, da pomolzejo jake, precedijo mleko, naberejo kurivo, pripravijo zajtrk. Odidejo po oporečno vodo v plitek vodnjak, ki so ga ob začetku poletja same izkopale na robu vasi. Marsikatera je izgubila vsaj enega otroka, ko je rojevala visoko v poletnih taborih, v šotoru brez medicinske pomoči, brez ustrezne higiene. Marsikatera je pri porodu umrla. Zato vsakič, ko se hočem resno zasmiliti sama sebi, pomislim tudi na njih in ugotovim, da mi ni tako hudo. Ta zapis je zato, z vsem spoštovanjem, posvečen njim.