Župan nas je včeraj razveselil s svojim videnjem pomanjkanja parkirnih mest v našem ljubem mestu in reševanjem te problematike. Trajnostna mobilnost je priljubljena tema – ne samo pri naših politikih, pač pa po vsej Sloveniji, pa tudi globalno. Postalo je modno govoriti o drugih oblikah mobilnosti: o kolesih, car-sharingu, o električnih prevoznih sredstvih, avtobusih, vlakih ipd. Vse lepo in prav. A s pogledom našega župana, g. Blaža Račiča, na dotično problematiko se mi poraja kar nekaj pomislekov.

Pomislek št. 1
Pozicija nagovora

Župan nas v rubriki Županov kotiček nagovarja  – kot župan  – in ne kot občan. To je pomembna razlika. Povsem upravičen je do lastnega mnenja, ampak v svojem zapisu o naših prometnih navadah in izpeljavi le teh v izražanje naše individualnosti, (kar je samo olepšano za to, da vsak od nas  – lastnikov avtomobilov – misli le na »lastno rit«, da smo brezčutni do otrok, psov in starostnikov in drugih ranljivih skupin, ki bi namesto parkirišč lažje našle svoj prostor pod soncem), ni ponudil nobene alternative. Ni predlagal konkretnih rešitev. Jebiga, ni začel niti javne razprave. Analogija palica – korenček mu ne gre. Kaže na palico. Trka na našo vest. Da smo sebični, da je na prvem mestu naš »jest«. Sebe namreč rad daje za zgled. Kako, da se vozi s kolesom. Tako je prav. Zgledi se začno pri vrhu. A to ni dovolj. Da mu bomo lahko verjeli, potrebujemo tudi korenčke, ne samo palice. Korenčkov je bistveno premalo, oz. jih sploh ni.

Pomislek št. 2
Hipoteza: Piknik s kolesom JeseNICE bikes

Začnimo s kolesom. Župan je navdušen kolesar, kar je večkrat javno izrazil. Jaz, za razliko od njega, od malih nog kolo mrzim. Pač ni moja stvar. Ampak pustimo to. Če je treba, se seveda vozim tudi s kolesom. Zato sedaj predpostavimo: štiričlanska jeseniška družina se je neke sončne nedelje odločila, da gre na piknik s kolesom. Zalomi se že pri registraciji: v nedeljo je ne boste mogli opraviti, ker v nedeljo turizma na Jesenicah ni. Registracijo lahko opravite zgolj z gotovino in samo na TICu. Poleg tega morajo biti otroci starejši od 14 let, drugače pozabite na ležerno vožjo s kolesom. Če ste opravili registracijo že prej –  med tednom, potem seveda lahko sedete na kolo, odbiciklirate po sveže žemljice v Karavanke 2 in naprej proti Pristavi. Zalomi se, če bi se za tak špas v enem dnevu odločilo npr. pet povprečnih jeseniških družin. Koles je namreč v sistemu skupno osemnajst – 15 navadnih in tri električna in so mimogrede, razpršena po treh prevzemnih mestih. Poleg tega si koles ne morete sposoditi od 30.10. naprej. Iz občinske uprave nas bodo spomladi prijazno obvestili, kdaj se lahko nadejamo ponovne uporabe koles.

Če želimo res kolesariti, moramo torej uporabiti lastno kolo. Če ga imamo, če si z njim lahko organiziramo delovni vsakdan. In če vsem pogojem zadostimo, obstaja vprašanje varnosti. Kolesarske steze ponekod so, ponekod ne. Bognedaj, da se želite ob treh popoldan prebiti od zdravstvenega doma na Hrušico. Slavni most čez Jesenico namreč še vedno ni zaključen.

Pomislek št. 3
Avtobusna vožnja

Hm, priznam. Z mestnim avtobusom se nisem peljala že od srednje šole dalje. Takrat so, priročno, vozili na petnajst minut in bili precej bolj polni, kot so danes. Vožnja v eni coni nas bo z gotovinsko vozovnico stala 1,30 €. Štiričlansko družino, če so otroci starejši od štirih let, torej 5,20 €. V eno smer. 10,40 € v obe smeri. Skratka, če si avtobusno vožnjo privoščimo sem ter tja, vseeno ni poceni špas. Občina v shemo javnega prometa vloži na letni ravni precej denarja, a očitno še vedno premalo. Ko sem sama živela v Novi Gorici, je bil avtobusni mestni prevoz povsem zastonj. Občina Nova Gorica si je nadejala, da bodo ljudje pustili avtomobile doma in za opravke v mestu uporabljali avtobusni prevoz. Ni se izšlo po njihovih željah. Tudi tam je bilo preveč osebkov poimenovanih »jest«, narejenih na »kamot«.

Župan nas v rubriki Županov kotiček nagovarja  – kot župan –  in ne kot občan. To je pomembna razlika. Povsem upravičen je do lastnega mnenja, ampak v svojem zapisu o naših prometnih navadah in izpeljavi le teh v izražanje naše individualnosti, ni ponudil nobene alternative. Ni predlagal konkretnih rešitev. Jebiga, ni začel niti javne razprave. Analogija palica – korenček mu ne gre. Kaže na palico. Trka na našo vest.

Pomislek št. 4
Pešačenje

Pred kratkim so nas nagovarjali, naj več pešačimo. Na občini so celo pripravili simpatično zgibanko Gremo peš in poudarili, kako pomembno je, da se razhodimo. Sama grem velikokrat peš. Priznam, ko grem v trgovino po nakupih, ne grem. Če se mi mudi, ne grem. Če zaključim – po mestu ne hodim velikokrat peš. Grem pa peš izven mesta – navzgor, na Mežaklo ali pa v Karavanke. Kjer ni hrupa in je narava. Sem ter tja se sprehodim tudi do deponije Mala Mežakla, ki bi nas kot občino trenutno morala zaposlovati in skrbeti precej bolj, kot pa pomanjkanje parkirnih mest. Upam, da draga revizija pogodbe med Občino Jesenice in Ekogorjem, ki jo je vodstvo naročilo in zanjo zapravilo dobrih 18.000 € davkoplačevalskega denarja, ne bo porinjena v nek temačni predal občinskega uradnika.

Pomislek št. 5
Avto in parkirišče

Ko bolj in bolj razmišljam, se mi zdi, da brez avta ne bi mogla tako kvalitetno živeti. Razlogov je več: moji urniki so razgibani. Delam na Bledu, v Bohinju, Kranjski Gori, v Gorjah. Včasih moram biti nekje zgodaj zjutraj, nekje spet pozno popoldan. Ko oddelam svoj »šiht«, priznam, da ni lepšega, ko se prijetno utrujena zavalim v svojo pločevinasto škatlo, pritisnem play na stokrat zdrdrani CD Beastie Boysov in se odpeljem nazaj domov. Brez odvečnega čakanja, po možnosti s prtljago. Ko pridem domov pred svoj blok na Bokalovo običajno nimam težav s parkiranjem. Če se pripeljem pozno zvečer ali ponoči, potem pač jih imam. Takrat krožim po Bokalovi, avto nekam parkiram in upam, da me ne čaka listek kakšnega razjarjenega soseda, kako ne znam parkirat. Ko je ura dve zjutraj, postanem pač sebična mrha, ki hoče čimprej pod tuš in v posteljo. Na plan pride moj »jest«.

Pločevine je resda vedno več. Ko so se gradile prve stolpnice na Jesenicah, nihče ni računal, da bo čez trideset let status toliko boljši  in mišljenje tako drugačno, da bo vsaka družina premogla dva avtomobila. In da, avtomobilom se ne bomo odpovedali tako zlahka. Zgoditi se bi moralo nekaj apokaliptičnega, da bi denimo Slovenija uvedla jugoslovansko taktiko parnih – neparnih dni za vožnjo ali bi uvedli zopet bone za gorivo. Kar se seveda (vsaj še nekaj časa) ne bo zgodilo. Kapitalizem je v razcvetu, Petrol pa, kljub upravi v odhodu, eno najboljših slovenskih podjetij.

Parkirišča. Preden se takole brezsramno s prstom kaže na nas, občane, bi lahko naše lokalno vodstvo zapisalo, kakšna je dolgoročna strategija reševanja tega problema. Kaj se dogaja z opuščenim parkiriščem nad Mercatorjem pri bolnici? Kaj je z napol prazno parkirno hišo Heta? Ali občina razmišlja o novih parkirnih hišah v javno-zasebnem partnerstu? Lastniki avtomobilov v Centru II bi bili, po moji oceni, pripravljeni plačati simbolično ceno za pokrit parkirni prostor.

Sem ter tja se peš sprehodim tudi do deponije Mala Mežakla, ki bi nas kot občino trenutno morala zaposlovati in skrbeti precej bolj, kot pa pomanjkanje parkirnih mest. Upam, da draga revizija pogodbe med Občino Jesenice in Ekogorjem, ki jo je vodstvo naročilo in zanjo zapravilo dobrih 18.000 € davkoplačevalskega denarja, ne bo porinjena v nek temačni predal občinskega uradnika.

Pomislek št. 6
Otroška igrišča

Biba na Plavžu. Občina obljublja prenovo. Sama sem bila večkrat tedensko z otrokoma na tem igrišču. Skromno košarkarsko igrišče, nekaj igral. Otrokoma je bilo všeč. Potem je občina z velikim pompom napovedala prenovo, postavila ograje sredi oktobra, pripeljala nekaj strojev, delavci so gradbeni material zmetali na košarkarsko igrišče in … potem je vse zastalo. Ker se izvajalci verjetno še vedno posvetujejo s projektanti, ste otrokom vzeli še tisto uborno igrišče. Še dobro, da imamo starši avtomobile in jih lahko peljemo na druga igrišča, ali še bolje, kar v Završnico.

Sklep

Trajnostna mobilnost je trd oreh. Ne samo za Jesenice, za celo državo. In ni tako enostavno rešljiv, tu se z županom strinjam. A izvoljeni lokalni politiki sedite na stolčkih zato, da nam življenje olajšate in ne zagrenite. Pregovornih »sto dni nove vlade«, ko občani pustimo novo izbrano politično vodstvo na miru in čakamo, da se ustali in prilagodi na novo delo, je že zdavnaj mimo. Čas je, da pokažete sadove vašega dela.

“We cannot afford to be so politically correct anymore!”

Donald J. Trump