Uroš Bučar je direktor jeseniškega komunalnega podjetja Jeko d.o.o. Pogovarjala sva se o deponiji Mala Mežakla, o smradu, o državni politiki ravnanja z odpadki, o možnem nadomestnem vodnem viru za občane Jesenic. Kot sam priznava, je optimist in nerad govori “na pamet”. Deluje umerjeno in pragmatično. Predvsem pa je vedno pripravljen na pogovor z ‘navadnimi’ občani, kamor sodim tudi sama.

Kako sami gledate na problematiko deponije Mala Mežakla in opozorila okoliških prebivalcev o smradu?

Na območju Male Mežakle sta prisotna dva poslovna subjekta: Jeko kot upravljalec deponije s svojim okoljevarstvenim dovoljenjem in Ekogor kot koncesionar za obdelavo odpadkov s svojim okoljevarstvenim dovoljenjem. Kot je meni znano, obe izdani okoljevarstveni dovoljenji ne dovoljujeta emisij neprijetnih vonjav v okolju. Vplivnega območja za to ni. Večkrat je prišlo do vprašanj, kako deponija vpliva na območje tik pod njo, pa tudi širše, in kako na okolje vpliva sama obdelava odpadkov. Tu je treba najprej grobo orisati časovnico. Do leta 2016 se je na deponiji lahko odlagalo mešane komunalne odpadke, v letih 2014 in 2015 je bila predpisana mehanska obdelava le teh. Povsem možno je, da je takrat prihajalo do neprijetnih vonjav. Po letu 2016 neprijetnih vonjav ne bi smelo biti, saj je treba vse odpadke najprej mehansko obdelati, potem pa tudi biološko stabilizirati. Odložena je težka frakcija iz katere se neprijetne vonjave ne bi smele širiti. S krajani Spodnjega Plavža, posebej z gospo Demšar in gospo Rajhman se dokaj redno srečujemo in skušamo pojasniti razmere na deponiji.
Ukrepi, ki jih izvajamo v smeri preprečevanja izhajanja neprijetnih vonjav so predvsem naslednji: sežiganje odlagališčnega plina na plinski bakli (na letni ravni zažgemo približno milijon kubičnih metrov odlagališčnega plina) ter redno prekrivanje deponije s folijo, odprto je samo aktivno odlagalno polje, kar pomeni, da so emisije res zanemarljive. Ob določenih vremenskih pojavih, npr. inverziji, se sicer te vonjave lahko pojavijo. Navsezadnje je to le deponija. Poleg težke frakcije iz biološke stabilizacije (Ekogor) se v pretežni meri odlagajo še kosovni in azbestni odpadki,  začasno pa se skladišči tudi odpadla embalaža iz rumenih zabojnikov – to v Sloveniji trenutno predstavlja večji problem, saj do prevzema teh odpadkov ne prihaja. A naj poudarim, da imamo s strani inšpekcije dovoljenje za začasno skladiščenje mešane komunalne embalaže. Dopuščam možnost, da je lahko le-ta tudi  delno biološko onesnažena in s tem potencialni vir neprijetnih vonjav. A neprijetne vonjave bi se lahko pojavile zgolj v zanemarljivih količinah.

Sama živim na Bokalovi in ta teden (19.2. in 20.2. , op.p.) sem dva dni popoldan zaznala smrad z deponije.

Verjamem. Sam sem v preteklosti večkrat pozval tako Občino kot Ekogor, da bi morali redno obveščati prebivalce, kaj se na deponiji dogaja. Denimo v soboto (16.2.2019, op.p.), ko je bilo mnogo pripomb glede smradu, se je na deponiji v obratih Ekogorja sejala težka frakcija. Postopek je naslednji: najprej se odpadki mehansko obdelajo v hali, težka frakcija se izloči in stabilizira, a v njej še vedno ostaja precej plastičnih ostankov, velikih tudi do 8 cm in te  je potrebno ponovno presejati. In pri ponovnem sejanju izven objekta morda prihaja do neprijetnih emisij.
Poleg tega so nas okoliški prebivalci večkrat opozarjali, da so izcedne vode, ki pridejo iz Male Mežakle, vir neprijetnih vonjav. Mi smo to opazovali in ugotavljali, da temu ni tako. V preteklosti so se pojavljale tudi pene, vendar je šlo za napako pri zadrževalnem jašku, ki ni bil ustrezno izveden. Jašek smo popravili in te pene se niso več pojavile.

pene na izcednih vodi iz Male Mežakle, jašek na Spodnjem Plavžu, 25.12.2008

izcedne vode, april 2009

Podjetje Studio Okolje je za ljubljansko komunalno podjetje Snaga izvajalo meritve vonjav na odlagališču  Barje. Meritve so potekale s t.i. olfaktometrom.  Dejstvo je, da smrad v slovenski zakonodaji ni opredeljen. Leta 2017 je tako MOP (Ministrstvo za okolje in prostor, op.p.) naročilo izdelavo študije o potencialnem merjenju smradu, ki naj bi jo skupaj izdelali Fakulteta za strojništvo, Veterinarska fakulteta in Studio Okolje. Izsledke študije pričakujemo letos. Bi vključitev merjenja smradu v zakonodajo za Jeko kot upravljalca deponije lahko predstavljalo problem?

V letu 2016 sem tudi sam imel sestanek na to temo, da bi torej merili smrad. Res je tudi, da slovenska zakonodaja tega področja ne ureja. Če bi se to vključilo v zakonodajo, potem bomo tej sledili in začeli izvajati potrebne meritve. Dejstvo je, da so neprijetne vonjave prisotne, vprašanje, ki se venomer postavlja pa je, kakšna je stopnja teh neprijetnih vonjav. Zavedati pa se je potrebno, da so te analize oziroma merjenja povezana z dodatnimi stroški, ki bi kot taki sigurno v končnem vplivali na lastno ceno deponiranja in s tem na sam znesek komunalne položnice. Priznati moram, da se stroškom, ki nimajo podlage v zakonodaji, izogibamo.

Ampak deponija Mala Mežakla prinaša velik dobiček?

Deponija prinaša dobiček, to je neizpodbitno. Je pa potrebno tudi vedeti, kje ta dobiček konča. Po predlogu uprave in po sklepu lastnikov namreč konča v investicijah v našo dokaj iztrošeno infrastrukturo (vodovod, kanalizacija).

Snaga na ljubljanskem Barju je to izvajala brez predpisanih zakonov. Ker je smredlo v Murgle ali kako?

Glede Murgl, ne vem. Slišal sem pa da imajo oz. so imeli več merilnih mest, kar je po vsej verjetnosti povezano s kar precejšnjimi stroški. Vprašanje pa je, koliko kdo verjame tem meritvam.

Tudi če ni uradno in z zakonom predpisano, takšno obveščanje javnosti slednjo na nek način pomiri. Razmišljam samo, kako bi se, vsaj začasno, lahko pomirilo okoliške prebivalce.

Se strinjam z vami. A če pogledamo ravno Snago. V preteklih letih je ustvarjala precej dobička, v zadnjih letih pa zapadla v ogromno izgubo zaradi RCERO-ta. Vprašanje, če bodo te meritve še tako prostovoljno izvajali.

Baje se je vmes njihov center za obdelavo odpadkov na Barju precej posodobil in tudi neprijetnih vonjav ni več va takšni meri.

Ja tako je, v tem primeru gre za najsodobnejši in temu primerno tudi zelo drag center, katerega glavna težava je v pomanjkanju vhodnih količin odpadkov. Glede dobička deponije Mala Mežakla moram pojasniti še nekaj. Deponija res dosega dobiček, ki pa je izključno namenjen za investicijska sredstva v infrasktrukturo. V mojem preteklem mandatu štirih let je bilo ustvarjenih za dobra 2 milijona evrov dobička. V lanskem letu je bil sklep sveta ustanoviteljev, da se del teh sredstev nameni za dokapitalizacijo podjetja. Že vrsto let namreč opozarjamo, da imamo podhranjen vozni park, predvsem v zimskem vzdrževanju. Takrat se obračamo na kooperante, ki pa bi bili lahko v zimskih katastrofah nezanesljivi. Na njih se sicer lahko zanesemo, ampak lažje je imeti svoje ljudi in svoja sredstva in v kritičnih situacijah možnost, da odreagiramo samostojno. Dobiček je namenjen infrastrukturnim projektom in tu sam ne vidim nobenega problema. Mi damo predlog, svet ustanoviteljev (oba lastnika) predloge sprejmeta. Tako smo v zadnjem času naredili vodovod Planina pod Golico, sedaj pa smo tik pred začetkom obnove kanalizacije in vodovoda na Lipcah.

No, kljub temu, bi bilo možno del sredstev nameniti nazaj v deponijo in izvesti npr. meritve smradu?

Takoj, ko bo to zakonsko predpisano, sigurno. Je pa potrebno poudariti, da o poslovanju deponije in dobičkih odločata jeseniška in žirovniška občina. Poleg tega pa je treba opozoriti še na drugo specifiko in ta je, da je lastnica infrastrukture tudi Občina Kranjska Gora in vsak vložek v novo infrastrukturo mora biti akceptiran tudi z njihove strani.

Deponija Mala Mežakla, 24.6.2018

Termična obdelava seveda je potencial, osebno pa imam okoljevarstveni pomislek. Vsi vemo, kako se v Sloveniji dela. Pač, nimamo avstrijskih standardov. Nimamo ustreznega nadzora. Potem je tu še časovna komponenta. Kot so Avstrijci že v preteklosti opozorili: tri leta se potrebuje za politično soglasje, nato še nadaljna tri za umestitev takega objekta v prostor. Pri nas je tako tak projekt odmaknjen … kakih petnajst let.

Vseskozi se poudarja, da so smeti vseslovenski problem. Minister Leben (vmes je minister že odstopil, op.p.) se zavzema za vrsto ukrepov: neprofitno sežigalnico, sanacija degradiranih območij in stečajev povzročitečjev onesnaženja idr. Kakšen je vaš komentar na predlagane ukrepe ministra Lebna?

Pri ministru Lebnu sam opažam res res velik premik. Kako uspešen bo na koncu, je spet drugo vprašanje. Tu je treba biti realen: gre za različne interesne skupine, s katerimi je povezan kapital (vemo, kaj se dogaja z embalažo, svečami, ipd.). Posveti, ki jih organizira minister Leben pa gredo v pravilno smer. Sami ukrepi, npr. interventni zakon v letu 2018/ sprememba uredbe o interventnem odvozu embalaže samo delno rešujejo problem. kar se je sedaj izkazalo. Končne rešitve še vedno nimamo. Glede same sežigalnice oz. termične obdelave odpadkov se ta hip prav tako še išče ustrezne rešitve. V zadnjem času se ponovno kot eno možnih lokacij omenja Jesenice. Kopičenje embalaže je trenutni zelo pereč problem in zato mnogi vidijo rešitev le v termični obdelavi. Ekonomsko gledano je to sigurno najcenejša rešitev, seveda ob predpostavki zagotovitve zadostnih količin inputa za vso dobo obratovanja objekta. Naše podjetje zbere približno 80 ton embalaže mesečno in če tu ni kontinuiranega odvzema, se takoj pojavi problem skladiščenja – država skladiščenje embalaže ustrezno predpisuje: ta naj bi se skladiščila v zaprtih prostorih, brez vpliva okolice, kar pa je težko zagotoviti. Če embalaža leži na odprtem en mesec, se te embalaže zaradi vremenskih vplivov ne da več sortirati, postane neke vrste lepljiva gmota. Termična obdelava seveda je potencial, osebno pa imam okoljevarstveni pomislek. Vsi vemo, kako se v Sloveniji dela. Pač, nimamo avstrijskih standardov. Nimamo ustreznega nadzora. Potem je tu še časovna komponenta. Kot so Avstrijci že v preteklosti opozorili: tri leta se potrebuje za politično soglasje, nato še nadaljna tri za umestitev takega objekta v prostor. Pri nas je tako tak projekt odmaknjen … kakih petnajst let. Obenem gre za izredno visoko naložbo, sam jo ocenjujejm nekje na 100 milijonov evrov. Tako kot sem že omenil, bo potrebno za vso dobo amortiziranja zagotoviti input, torej embalažo. Obenem pa direktiva EU določa, da moramo do leta 2025 zagotoviti res ločeno zbiranje odpadkov in reciklažo. Reciklaža in termična obdelava odpadkov pa sta dva nasprotujoča si procesa. Reševanje tega problema bo izredno trd oreh.

Pred Ekogorjem, december 2018

Med Jeseničani se o Ekogorju pojavljajo različna mnenja. Veliko je tudi takih, ki so za, po njihovem mnenju, preprosto rešitev in ta je, da mora podjetje zapreti dejavnost na Mali Mežakli. Kako vi gledate na to?

To je ključno vprašanje. Nekateri zatrjujejo (povsem nepremišljeno), da Ekogorja ne potrebujemo več. Ampak problem je širši in zavedati se je  potrebno morebitnih posledic (okoljskih in finančnih) te odločitve. V času odločitve o obdelavi v občinski blagajni denarja za infrastrukturo (sortirnico) ni bilo, zato se je povabilo koncesionarja. Treba se je zavedati, da Ekogor rešuje problem, dnevno se na Malo Mežaklo na Ekogor pripelje kar nekaj naših tovornjakov, dovažajo se tudi odpadki ostalih občin. Ločita se težka in lahka frakcija. Lahka frakcija se kopiči, nikamor se je ne da odpeljati in sam sem zagovornik tega, da se lahka frakcija skladišči tu, dokler država tega problema ustrezno ne reši. Je pa nepošteno do Ekogorja, da danes zahtevamo, da to lahko frakcijo odpelje, če prav dobro vemo, da je to trenutno neizvedljivo. V Suhadolah je še večji problem kot tu, vemo kaj se je dogajalo v Domžalah … Drugje ta hip ni ustrezne lokacije.

Po vaših ocenah torej Ekogor dela dobro?

Kar se tiče trenutne situacije, bolje od tega se ne da. Morda mene osebno pri Ekogorju moti  njihov pristop k delu v objektu – hali. Konkretno: vrata se ne zapirajo – po pravilih bi se morala, filtri bi morali biti ves čas prižgani. Vemo tudi, da naj se na zunanjih površinah frakcija ne bi skladiščila, ampak druge lokacije ni. Kar pa se tiče težke frakcije in obdelave, v oziru na količino, ki jo sprejmejo – cca. 20 000 ton letno, to obdelavo naj bi objekt zagotavljal. To bi moralo teči. Kako pa je na terenu, pa je druga stvar. Obenem se je treba zavedati, da odpadki ne prihajajo enakomerno. Mislim, da bo treba pač tu potrpeti. Kdo tu najbolj trpi, vemo, to so krajani na Spodnjem Plavžu, včasih krajani Podmežaklo. Poleti smrad predstavlja velik problem za turizem, se strinjam. Deponija in režim na njej pač je, kakršen je.

V letnem poročila Jeko za leto 2017 lahko preberemo o stanju na deponiji, ki je bilo 31.12.2016 sledeče: 473 200 m3 zasedenih kapacitet oz. 71%. Danes se piše leto 2019. Kako hitro se deponija polni in kakšen bo njen nadaljni razvoj?

Sam sem proti dolgotrajnemu skladiščenju lahke frakcije Ekogorja na deponiji, to sem povedal tako občinam lastnicam, kot tudi gospodu Hrženjaku. Če bo odločitev lastnikov, da se lahka frakcija tu skladišči, bi pristal, a obenem opozarjam, da bi bila to zgolj začasna rešitev. Tudi zato, ker se zapolnjenost odlagalnega polja hitro veča. V lanskem letu, konec septembra 2018 smo skenirali deponijo in namerili še 20% prostih kapacitet za odlaganje odpadkov po izdanem okoljevarstvenem dovoljenju. V svojem programu pa sem predlagal širitev deponije. Na ta način bi se osnovali tretjo odlagalno polje, ki je bilo v preteklosti že projektirano, nahajalo pa bi se med novim in starim delom deponije, kar pomeni, da bi se nahajalo znotraj deponije, ta se ne bi širila navzven, saj bi bilo za to še težje pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. V tem primeru gre za strateško strokovno odločitev, v prvi vrsti vseh treh lastnic deponije, seveda pa bo svoje pridala še država oz. MOP. S tretjim odlagalnim poljem bi tako po moji oceni pridobili prostor, ki bi zadoščal odlaganju odpadkov še za vsaj dobrih deset let. Zakaj Mala Mežakla danes ustvarja dobiček? Treba se je vrniti v leto 2014, ko je bilo v Sloveniji 29 deponij. Mala Mežakla včasih finančno ni bila tako uspešna. Takrat je bila tržiška deponija v zapiranju in je sprejela vse odpadke. Deponija Mala Mežakla ima izdano veljavno okoljevarstveno dovoljenje do leta 2026 oziroma do zapolnitve. Že pred časom sem logično sklepal, da se bo ob zapiranju vrste deponij povpraševanje po odlagališču Mala Mežakla povečalo. To se je res zgodilo. Lahko bi uvozili enormne količine odpadkov (zgornja meja po OVD je 32 tisoč ton letno) in s tem tudi temu primerno zaslužili, in za kraj bi bilo to (v smislu pridobljenih investicijskih sredstev) dobro. Vemo, da v proračunu jeseniške občine investicijska sredstva zneskov zmanjšujejo. Če ponazorim s primerom: v preteklih dvajsetih letih se je silno malo vlagalo v vodovodno omrežje, kar nam zdaj povzroča nemalo težav. Oba glavna vodna vira jeseniške občine, Peričnik in Završnica, predstavljata težavo. Prvi teče delno po salonitu, drugi po plastiki. Najmanjša okvara na Peričniku lahko privede do tega, da Jesenice v treh urah ostanejo brez vode. Zato je treba razmišljati o nadomestnem vodnem viru. Možen nadomestni vodni vir je Veliki Javornik.

Ljudje pravijo, da Ekogorja ne potrebujemo. Ampak problem je širši. V času odločitve v občinski blagajni denarja za infrastrukturo (sortirnico) ni bilo, zato se je povabilo koncesionarja, ki rešuje naš problem. Treba se je zavedati, da Ekogor rešuje problem, dnevno se na Malo Mežaklo na Ekogor pripelje šest naših tovornjakov, dovažajo se še odpadki ostalih občin.

Mala Mežakla, 5.10.2018

Ko sva ravno pri vodi, kakšen je vaš komentar na zloglasno Julijano?

V mojem zadnjem mandatu se je o Julijani (karavanški vodi) veliko govorilo, tudi o možni polnilnici ipd. Pretok julijane – karavanške vode je trenutno 8L/sec. To je zanemarljivo in ni dovolj za polnilnico, je pa tehnično že izvedljivo, da se jo uporabi kot delni nadomestni vodni vir v primeru okvare dobave vode iz Peričnika. Res pa je, da trenutno neizkoriščena še vedno izteka v Savo.
Naj omenim, da resna polnilna linija potrebuje pretok najmanj 50 L/sec. Spremljali bomo pa tudi izkopavanje druge predorske cevi in morda najdemo nov vodni vir.
Potencilani vodni vir je Veliki Javornik. Njegov izvir je nad CŠOD Trilobit, kapaciteta Velikega Javornika pa je 200 L/sec. Veliki Javornik sicer napaja nekaj koncesijskih hidrocentral, ampak še vedno bi bilo tam možno zajeti nekje od 50-100 L/sec. Če bi bil vodohram Velikega Javornika pomaknjen precej proti sredini Jesenic, bi v primeru izpada Završnice, Peričnika ali dolgotrajne suše ta vodohram lahko koristili. Ta rezervni vodni vir potrebujemo. Seveda pa je ta srednjeročni projekt povezan s kar zajetno investicijo, a je povsem izvedljiv.

V letih 2007, 2008 se je govorilo o postavitvi bioplinarne na Mali Mežakli, načrtoval jo je Enos. Lovili bi metan, ki naravno uhaja ob razkrajanju na deponijah. Krajani Spodnjega Plavža so povedali, da je bil do konca njihovega naselja tik pod deponijo speljan plinovod. Iz te moke nato ni bilo kruha. Kaj vi veste o tem?

Odlagališčni plin sedaj na deponiji sežigamo na bakli. Pričakovano je bilo, da bo s staranjem deponije in z manjšim odlaganjem razgradljivih snovi upadala tudi kvaliteta samega plina, ki vsebuje metan. Metan predstavlja samo 30% vseh plinov, ki se sežgejo na plinski bakli. Pogovori glede bioplinarne so v letu 2012 res potekali, kolikor vem pa, za ENOS sama investicija ni bila komercialno zanimiva, pač pa so videli na ta način možnost izpolnitve zakonodajnih zahtev glede izpolnitve cilja, da morajo do leta 2020 zagotoviti 20% energije iz obnovljivih virov.

Tako, na koncu intervjuja, dobivam vtis, da ste napol optimist, napol pesimist …

(smeh) Ah, kje pa. Po naravi sem optimist. Res pa je, da so problemi večplastni in nerad govorim kar nekaj na pamet. Treba je preveriti dejstva.

Tekst: Ana Hering, KITana
Naslovna fotografija: Uroš Bučar
Fotografije izcednih voda in deponije Mala Mežakla: Simona Demšar

Marec 2019 ©