Uroš Resnik je vedno nasmejan. To je tista lastnost, ki pri njem takoj vzbudi pozornost. Ljudi, ki so tako iskreno nasmejani in toplosrčni, danes ni več veliko.

Opravlja poklic grajskega tiskarja. Je edini tiskar v Sloveniji, ki knjige še vedno tiska na enak način, kot je to počel Gutenberg v daljnem 15. stoletju. Poklic, ki ga danes ni več, zato so ga na Blejskem gradu kar “uvozili” iz zgodovinskih časov. Njegovo delo je temu primerno razgibano, nevsakdanje in prežeto z izzivi, obiskovalci Blejskega gradu pa so vabljeni, da po prvi metodi z rekonstrukcijo Gutenbergove preše na ročno narejen papir stiskajo unikaten spomin.

Kdo si, kaj si in kaj počneš v življenju?

Sem Uroš Resnik in sem grajski tiskar, se mi zdi, da se tako največkrat predstavim (smeh).

Lahko bi bil tudi stavec ali črni umetnik… kaj danes pomeni biti grajski tiskar?

Uf, (premišljuje), ja, danes tega poklica ni več. Ne obstaja. Še nedolgo nazaj je obstajal poklic stavca, ki stavi s črkami in sestavlja stolpce v časopisu.

Sestavljali so stolpce iz kovinskih črk,…..

Ja te črke so svinčene, oziroma če smo natančni, gre za spojino svinca (70%) in antimona in kositra (30%). Antimon in kositer se kovinski spojini dodajata, da je črka obstojnejša, saj je svinec precej mehka kovina.

No, nekje v 60.letih prejšnjega stoletja so klasični tiskarski poklici in dela začela izumirati.

Ja, in s poklici vred so se izgubile tudi kovinske črke in ostali pribor,… Mojster Janez (ustanovitelj grajske tiskarne, op.p), je črke iskal povsod: po smetiščih, na Dinosu, na boljšjih trgih… Črke, ki jih imamo na gradu, so k nam prišle iz teh naslovov. Danes jih ne delamo. Bi bilo pa mogoče. Izdelali bi model, kovino pa bi se moralo uliti pod posebnim kotom in iz višine, da se le ta res zbije in se zagotovi primerno kakovost črk.

Vrniva se še nekoliko nazaj, v zgodovino. Gutenberg?

No, k zgodbicam za otroke (smeh). Gutenberg je izumil sodobno tiskarstvo, čeprav mi nizozemski obiskovalci blejskega gradu znajo povedati, da so pred Gutenbergom tiskali že na Nizozemskem,… Kakorkoli, gre za obdoje konca petnajstega stoletja in govorimo o odstopanju nekaj let. (Laurens Janszoon Coster (c. 1370, Haarlem, the Netherlands – c. 1440), ali Laurens Jansz Koster, naj bi izumil tisk v istem času kot Gutenberg. Nekateri ga tudi smatrajo za izumitelja tiska. . op.p.)

Postopek prvega tiska je bil dokaj zapleten, a kamlu so sledile inovacije, ki so tisk posspešile. Taka je tudi anekdota, ki jo rad povem mlajšim obiskovalcem na gradu: sprva je lesorezec izklesal kliše iz lesa, ponoči pa je prišla mačka in si na lesorezu brusila kremplje in s tem tudi uničila njegovo delo. Lesorezec je zjutraj opazil škodo in poškodovane črke nadomestil z novo izrezljanimi. Iz njegove nesreče pa je nastala tudi uporabna ideja, da bi se črke lahko izrezljale posamično in se kot take dodajale v šablono. Iste črke bi tako lahko uporabili večkrat in za različne tekste.

In še korak naprej, anekdota o tem, kako so nastale svinčene črke. Opazili so ‘šlogarco’, ki je vlivala svincec v vodo in prerokovala. Svinec je zavzel neko obliko. Takrat so videli, da bi črke lahko vlivali in bi bile bolj trpežne od leenih. S tem se je končalo obdobje velikih lesenih črk. Svinčene so bile lahko manjše, s tem pa se je bistveno zmanjšal tudi format knjige, ki je sedaj dopuščala tudi že žepno velikost. Knjige so včasih nosili za pasom, platnice so imele poseben podaljšek, da so se lahko pripele na pas. (girdle book, op.p.). Mojster Janez je sam izdelal podobne.

Knjiga je na svojem začetku pomenila statusni simbol. Knjige v petnajstem in šestnajstem stoletju namreč niso bile posebej poceni, sploh pa niso bile za vse…

Knjige so bile sprva samo za najvišji sloj, torej plemištvo in samostane, visoki kler…  Tiskarska preša res izgleda zelo preprosto, ampak pred njo so vse knjige nastajale ročno (knjige so prepisovali, ilustritali in okrasili z inicialkami poklicni pisarji, slikarji – iluminatorji in menihi v samostanih, op.p). Prva znana Gutenbergova knjiga je bila Biblija (tiskal je sicer že prej). Vsaka stran je imela 42 vrstic, skupno je obsegala okoli 1300 strani, potrebovali pa so tri leta, da so natiskali, okrasili in zvezali končnih 180 izvodov. Da si lažje predstavljamo: vsak dan so stavili eno stran, natisnili 180 izvodov te strani, naslednji dan postavili novo stran,… Menih v samostanu je v tem času mogoče prepisal eno samo knjigo.
S tem se je razmahnilo obdobje, v katerem so več knjig natisnili, kot pa dejansko napisali. S tiskom se je znanje širilo, pretok informacij je bil boljši, kar pa seveda vladajočemu razredu, še posebej katoliški cerkvi, ni ustrezalo. To se je tudi izkazalo ob trenjih med protestanti in katoliki.

No, sama sem prvič na Blejskem gradu zasledila, da je bilo vmes kratko a ne zanemraljivo obdobje (približno 50 let), ko je večina kranjskih plemičev, meščanov in vaščanov pripadala protestantizmu in ne katolištvu. Navsezadnje je prav v tem času tudi Primož Trubar obiskal Blejski grad.

Grof Dietrichstein – Turjaški je bil eden od tistih protestantskih plemičev, ki so se osebno zavzeli za Primoža Trubarja. Obstaja celo poročilo o Trubarjevem prihodu leta 1561 na Blejski grad. Iz Nemških dežel je potoval trinajst dni, Kristina Turjaška mu je za spremstvo za varen prehod na Korensko sedlo poslala celo dva konjenika, ustavili so se v gostišču Cuznar v Ratečah, prišli na Blejski grad, naslednji dan je šel na kosilo v Radovljico,…

Tiskarska preša res izgleda zelo preprosto, ampak pred njo so vse knjige nastajale ročno. Prva znana Gutenbergova knjiga je bila Biblija (tiskal je sicer že prej). Vsaka stran je imela 42 vrstic, skupno je obsegala okoli 1300 strani, potrebovali pa so tri leta, da so natiskali, okrasili in zvezali končnih 180 izvodov. Da si lažje predstavljamo: vsak dan so stavili eno stran, natisnili 180 izvodov te strani, naslednji dan postavili novo stran,… Menih v samostanu je v tem času mogoče prepisal eno samo knjigo.

Si upava domnevati, da če ne bi bilo Trubarja, tudi prve slovenske knjige ne bi bilo tako kmalu,..

Ne, ne bi. Posledica Trubarjevega obiska Kranjske je bila, da je sem povabil tiskarja. Tako da so tudi na Kranjskem natisnili kar nekaj knjig, ampak vse se je kočalo s katoliško prenovo (protireformacijo), ko so protestante in Trubarja izgnali. Tu je treba omeniti še požig knjig iz leta 1600, ki ga je zaukazal kranjski škof Tomaž Hren. Pred Rotovžem v Ljubljani so takrat zažgali enajst vozov knjig s sporno, protestantsko vsebino.

No kot zanimivost, 1575 se je v Ljubljani odprla prva tiskarna, odprl jo je Janž Mandelc (Joannes Manlius), ki je vse tiskal v slovenskem jeziku. Zaradi protireformacije je sledil mrk, potem pa so se za tisk in opismenjevanje zopet zavzeli jezuiti.
Če se vrneva na bolj tehnične plati,…

Ja prva tehnika, torej Gutenbergova tehnika, in ta, ki jo sam uporabljam na gradu, je enaka: visoki tisk, oz. knjigotisk. Med obdobjem protestantizma in Valvasorjem, je bilo na naših tleh obdobje »mrka«, zgodilo se ni praktično nič omembe vrednega, šele Valvasor je prinesel na naša tla tehniko globokega tiska, bakroreza, in na gradu Bogenšperk tudi odprl prvo pravo slovensko tiskarno, ki jo je sam upravljal in finančno vzdrževal.

Kako se natisne stran knjige ?

Razmaki ned črkami so bili sprva zelo različni, nato se je uveljavila mera cicero, po kateri se je definiralo univerzalne knjižne razmake. Cicero je sestavljen iz dvanajstih enot, zato da se v šablono lahko postavi okvir in nato posamezne črke, poleg pa še založni material, ki je lahko različne debeline. Ko se stran fiksira, mora biti to narejeno tako natančno, da črke ne padejo ven. Klasičen postopek je zamuden, na uro lahko natisnemo okoli 150 strani, modernejši Tigl tiskarski stroji, so denimo lahko natisnili 15 000 – 20 000 strani na uro. Upoštevati pa je treba, da se pri Gutenbergovi tehniki res vse naredi ročno: narediti je treba šablono ali kliše, nanesti barvo, vstaviti papir, stiskati. Za knjigotisk je značilen tudi relief na papirju, vendar moramo vedeti, da je tudi papir debelejši in se zato pri knjigah ne opazi toliko…
Na začetku sicer ni bilo visokih naklad, Gutenbergova Biblija je bila poseben prime – 180 izvodov za tiste čase je bilo izredno veliko, večinoma pa se je tiskalo okoli 30 izvodov. Trubarjeva Abecedarij in Katekizem sta imela naklado 25 izvodov.

Ste na gradu dobili naročila za tisk knjig?

Na gradu kjnig sicer nismo stavili, naredili pa smo vrsto klišejev (kliše – stav cele strani knjige, ki se nato fiksira in ostane v enem kosu, op.p.). Naredili smo klišeje za Trubarjev Abecedarij (1548), ki ga tiskamo na gradu. (Trubarjev Abecedarij, izdan leta 1550, ima zgolj 8 strani in je služil kot priročnik za učenje branja, op.p.)  Abecedarij se natisne na dva lista velikosti A4, ena četrtina lista pa odgovarja originalni velikosti knjige. Knjigo je bilo treba pravilno sestaviti, pravilno zapogniti, nato pa sešiti in kasneje še vezati v platnice. Originalni izvod Abecedarija še obstaja, hranijo ga na Dunaju, leta 2008 ob petsto letnici Trubarjevega rojstva, so ga posodili Narodnemu muzeju v Ljubljani.

Grafičarje, zlasti stavce v tiskarnah, so imenovali tudi črni umetiki, kakovost tiskarne pa se je merila s kakovostjo v njej zaposlenih stavcev.

Res je, doba vajenca v tiskarnah je bila dolgih sedem let in v tem času so bili vajenci res »deklice za vse«, stavci po vajeništvu pa so morali staviti od 1200 do 1500 črk na uro. Kar je realno izvedljivo, ko enkrat veš, kako so črke v predalu razporejene. Vsaka črka ima namreč svoj predal, sredinsko spodaj so črke, ki se na eni strani porabijo največ: samoglasniki in črka m, ki je precej velika črka, pri strani pa so črke, ki se uporabljajo manj. Predale, (ang. Case – od tu tudi sodobna računalniška izraza Uppercase, Lowercase, op.p.), v katerih se nahajajo črke, si lahko predstavljamo tudi kot srednjeveško tipkovnico, ki deluje po načelu najkrajše razdalje do črk, ki se jih uporablja največ.

Kako je nastala Grajska tiskarna?

Nastala je leta 2000, ustanovil pa jo je mojster Janez, ki je sam naredil rekonstrukcijo Gutenbergove preše. Ko so na Breznici v cerkvi menjali zvonove, je prišel do več kot 200 let starih kosov hrastovega lesa lesa in ga uporabil. Tudi vse ostale pripomočke smo naredili sami, kovinske črke, kot omenjeno, iskali povsod, na smetiščih, po boljšjih sejmih. Razlika danes je mogoče le v nanosu barve, danes uporabljamo gumijaste valjčke, včasih pa so uporabljaji usnjene tufe izdelane iz pasje kože –  pasja koža nima por in zato ne prepušča barve.
Osnova barve na začetku sta bili smola in saje – vsaka tiskarna je imela delavca, ki je bil zaposlen za kuhanje barve. Danes sami ne kuhamo več črnila, pač pa ga kupimo.
Papir pa je ročne izdelave in ga izdelujemo pri mojstru Janezu – na stroju holandcu, ki cufa celulozo, bombaž. Papir je debelejši in trši, občasno pa dodajamo pa tudi druge primesi, ki obogatijo strukturo papirja: koruzo, listje koruze, hmelj, suho listje,…Dodajamo tudi barve,…

Brez mojstra Janeza ne bi bilo grajske tiskarne, s svojo obleko še danes ob posebnih priložnostih na gradu poustvarja Trubarjeve čase, jaz pa nastopam v vlogi njegovega pomočnika. Vajenec sicer nisem več, ker na gradu delam že več ko sedem let (smeh).