Občinska knjižnica Jesenice je že od nekdaj moja »alma mater« knjižnica. Knjižnice imam rada in jih obiskujem kjerkoli že sem. Če se v kakšnem mestu ustavim za nekaj dni, vedno poiščem tudi knjižnico. In z mojo sogovornico se ne morem strinjati bolj, knjižnice postajajo dnevne sobe mest. Je že res, spadam med izumirajočo generacijo knjižnih moljev, vendar menim, da je pomembno, da tudi prihodnje generacije naučimo stika s knjigo.
Za razliko od računalnikov, tablic in telefonov, imajo knjige vedno specifičen vonj: nove po tiskarni, stare privzamejo različne vonje: od kadilskih prstov, ki jih listajo nespečneži; od vonja po zatohlem, ker jih pustijo nekaj let osamljene na knjižnem regalu; do grafitnih vonjev, ki jih puščajo marljivi študenti, ki podčrtajo pomembne in manj pomembne opazke.

Moja osrednja gostja v pričujočem Jeseniškem portretu je direktorica Občinske knjižnice Jesenice, gospa Veronika Osredkar.

Najprej vprašanje, ki ga postavim vsem mojim intervjuvancem: torej, kdo ste, kaj ste, kaj počnete v življenju?

Po izobrazbi sem profesorica slovenskega jezika in književnosti in diplomirana etnologinja. Še kot študentka sem delala pri časopisu Železar, potem pa sem se po enem letu poročila, rodila dva otroka in na srečo dobila službo v knjižnici. Trenutno sem od zaposlenih v knjižnici zaposlena najdlje.
Nikoli mi ni bilo žal, da sem se zaposlila tu, delo je bilo vedno zanimivo, in če pogledam nazaj, sem v knjižničarstvu preživela različna obdobja. Na začetku je izposoja potekala še s s kartotekami članov knjižnice  in kartončki v knjigah, vse na roke. V tem času sem se ogromno naučila od svojih kolegov, starejših bibliotekarjev, kot je bil npr. Marko Hudnik. To so bili bibliotekarji starega kova, ki so bili »žive enciklopedije«, izredno razgledani ljudje. Kar pa so včasih tudi morali biti, saj je bilo treba knjižnično zbirko poznati, da si lahko pomagal ljudem. Ko sem začela delati, se mi je včasih dogajalo, da sem od treme kar otrpnila: »Visoška kronika, kdo jo je že napisal…« kaj šele vsi ostali avtorji. Zato sem, ko ni bilo veliko obiskovalcev, stala med policami, jemala v roke neznane knjige in pregledovala, kdo je avtor, kaj je še vse napisal… Potrebe uporabnikov knjižnice so bile v tistem času popolnoma drugačne, osnovnošolci  in srednješolci so obiskovali knjižnico, ker so morali izdelovati referate in seminarske naloge na osnovi knjig, danes je te pomoči manj.
Potem se je zgodil vstop računalnikov v svet knjižničarstva, še pred cobissom so obstajali še drugi knjižničarski računalniški programi…

Ja, sama se spominjam pokojnega strica Ščepa, ki je bil popolnoma izgubljen, ko ste v knjižnicah nehali tiskati tedenske izvode novitet in je šlo vse »online«. Starejša generacija, nevajena dela z računalnikom, je bila tu povsem izgubljena…

Tega obdobja vstopa računalnikov v knjižnice so se bali tudi nekateri starejši knjižničarji, ampak dokaj neupravičeno. Programi so bili zasnovani tako, da se jih je dalo hitro naučiti, napisani so bili za vsakdanjo, rutinsko rabo, za ljudi.  Na koncu se je izkazalo, da je šlo zgolj za predsodek in strah…
To je bil čas, ko smo se zelo veliko izobraževali, še posebej s prihodom cobissa (slovenski knjižnični informacijski sistem, op. p.), bil je dober čas… Tudi denarja za knjižnice je bilo takrat dovolj, zato je bil razvoj res hiter in intenziven.

Ko sva že pri razvoju od nekoč do danes… Danes je zelo veliko digitalnih medijev, tiskane izdaje periodnega tiska se selijo na splet, množično se pojavljajo e knjige. Kako vi ocenjujete ta preskok na digitalizirano verzijo? Se to pozna pri obisku knjižnice?

Ne vem, če se ravno to odraža pri obisku, navsezadnje tudi knjižnica omogoča uporabo digitalnih medijev. Razvoj se kaže v digitalizaciji zbirk, še zlasti na področju domoznanstva. Na ta način knjižnica dobi tudi gradivo, ki ga sicer nima v svoji lasti, ga pa lahko vključi v svojo zbirko in potem ponudi uporabnikom. Digitalizirano gradivo je bolj dostopno tudi mlajšim generacijam in to se nam zdi zelo v redu. Domoznansko gradivo objavljamo na portalu Kamra, ki se povezuje z Europeano (evropska digitalna knjižnica, op. p.). Pred leti je OKJ pridobila literarno zapuščino Pavleta Zidarja, in celotno zapuščino smo digitalizirali, prav tako  tudi zapuščino Cirila Pračka (Praček, rojen na Jesenicah, je za Jugoslavijo nastopil na Zimskih olimpijskih igrah 1936 v Ga-Pa-ju in 1948 v Sankt-Moritzu. OKJ je digitalizirala približno 7000 strani njegove literarne zapuščine, op. p.). V celoti je digitaliziran tudi časopis Železar, z vsemi njegovimi predhodniki – dostopen je na naši digitalni knjižnici Jlib. V knjižnici vsakokrat poskrbimo tudi za digitalizacijo knjižice prispevkov udeležencev študijskih krožkov v projektu za raziskovanje lokalne kulturne dediščine »Kako so včasih živeli«, kjer sodelujemo z Ljudsko univerzo Jesenice in Gornjesavskim muzejem.

Otroški oddelek centralne knjižnice, vir: Ana Hering

Priročna knjižnica, vir: Ana Hering

Nasploh je predsodek, če temu lahko tako rečemo, da ljudje pridejo v knjižnico takrat, ko si želijo izposoditi knjigo. Vendar naloga sodobne knjižnice ni več samo in zgolj izposoja knjig. Sodobna knjižnica je veliko več: izposoja vse vrste gradiv, digitalizira, arhivira dokumente in jih ponuja svojim uporabnikom, organizira dogodke, razstave, omogoča spletno brskanje po sicer plačljivih enciklopedijah ali časopisih,…. se ljudje, iz vašega gledišča, zavedajo vsega, kar jim ponuja njihova knjižnica?

Leta 2011 je bila v Sloveniji opravljena javnomnenjska raziskava med člani, uporabniki in neuporabniki slovenskih splošnih knjižnic. Ena od ugotovitev te raziskave je bila, da večina knjižnice povezuje z izposojo knjig. Že desetletja pa knjižnice niso več zgolj izposojevalnica knjig, saj je del knjižničnih zbirk tudi neknjižno gradivo: CD-ji, CD-romi,  jezikovni tečaji na  CD romih, filmski DVD-ji, glasbene zgoščenke… Kasneje so prišle elektronske podatkovne baze in e-knjige. Vse to je na voljo, vendar uporabniki s tem niso dobro seznanjeni in menim, da bi bila uporaba lahko večja. Knjižnice ves čas sledijo potrebam svojih uporabnikov. Zaradi vključevanja novih tehnologij, spleta in e-baz v ponudbo knjižnic se je o  knjižnicah pred dvajsetimi leti govorilo kot  o informacijskih centrih. V njih so se odpirale info-točke, ker računalniki in dostop do spleta še niso bili tako razširjeni. Danes ima večina uporabnikov lasten prenosnik, potreben je prostor, kjer ga lahko uporabljajo. Zato se v sodobnih knjižnicah, poleg osnovnih seveda, uveljavlja nova storitev, to je prostor. Knjižnica naj bi uporabnikom na svojem območju ponujala prostor za samostojno ali skupinsko delo, za študij, za branje, za poslušanje, za gledanje, ali pa zgolj prostor za druženje. In vse bolj se uveljavlja slogan, ki so ga že prevzele nekatere naše večje knjižnice in izvira iz skandinavskih knjižnic: knjižnica, dnevna soba mesta.

To je pa res lep slogan. Sama sem že vrsto let obiskovalka Občinske knjižnice, vendar vem, da je velik  problem prostor. Se na tem področju kaj premika, kaj kaže na to, da bi se knjižnica širila ali dobila nove prostore?

Prostorska stiska na Jesenicah je res pereča. Jeseniška knjižnica ima sicer osem enot, od Žirovnice do Rateč. Pred leti so bile krajevne knjižnice prenovljene oziroma povečane, a prostora počasi tudi tam zmanjkuje. Poleg jeseniške je prostorska stiska velika tudi v žirovniški knjižnici (v stavbi TVD-ja v Žirovnici, op. p.). Knjižnica je tam zelo dobro obiskana, a je prostor zelo neprimeren, od stopnic, do parkirišča, vse to pa omejuje razmah dejavnosti. Na Jesenicah je problem toliko večji, ker gre za matično knjižnico, v kateri je glavnina knjižnične zbirke, zlasti strokovno gradivo in zahtevno leposlovje. Obsežna zbirka, v kateri je skoraj 87.000 enot, je nepregledna. Največ težav je na oddelku za odrasle –  posamezni deli zbirke za odrasle so v drugih prostorih, velik del gradiva je v arhivu oziroma ni v prostem pristopu. Knjige so celo na tleh, kar vsekakor ni primerno, razmaki med knjižnimi regali so tako majhni…

…da ima kak obilnejši obiskovalec že težavo kako priti do želene knjige. (smeh)

Nemogoče je, denimo, obiskovalcem predstaviti določene zbirke in tako vzpodbuditi uporabo. Karkoli postaviš, je v napoto, ljudje se v tisto spotikajo, zaletavajo… Včasih, ko sem še delala v izposoji, so nekateri ljudje, ki so že leta in leta hodili v knjižnico, po nekem času ugotovili, da imamo »tam zadaj« tudi knjige. V arhivu se knjige kvarijo, časopisna čitalnica je neprimerna, ker je na prehodu v otroški oddelek in v igralnico, zato v njej ni miru, študijske čitalnice nimamo. »Računalnica« je urejena na hodniku, poleti je tam vroče in zatohlo; prostor res ni primeren.

Oddelek za odrasle, vir: Ana Hering

nezadostni razmak med knjižničnimi vrstami, vir: Ana Hering

Sama sem denimo nekaj časa živela v Novi Gorici, kjer je zelo velika knjižnica, sodobna in s krasnim študijskim prostorom. Tam sem denimo prvo diplomo napisala v razmeroma kratkem času, saj je bilo toliko študentov in drugih, ki so v miru študirali, da te je, hočeš nočeš, zaneslo v študij. Nekaj takega sama definitivno pogrešam na Jesenicah. 

Pred leti, mislim da 2006, sta bila izdelana dva načrta. Prvi  je novo knjižnico predvidel v eni od hal na področju nekdanjega Fiproma (področje Stare Save, op. p.), po drugem naj bi za knjižnico prilagodili kino dvorano. Noben od načrtov ni bil uresničen. Sedaj se zopet pogovarjamo o novi knjižnici. Pred tremi leti je bila narejena idejna zasnova, po kateri bi v predelali del obstoječe stavbe, v katerem je sedanji kino. S sodelavci smo idejno zasnovo temeljito preučili in posredovali pripombe, največ smo jih imeli predvsem zaradi svetlobe – dnevna svetloba je namreč za knjižnico zelo pomembna. Opravljene so bile tudi statične meritve. Dokončne odločitve o prenovi ali novi zgradbi še ni.  Kakor koli, želim si, da bi Jesenice in Jeseničani dobili novo knjižnico, na katero bodo lahko ponosni. Prepričana sem, da se visoka investicija zagotovo povrne z vsem dobrim, kar knjižnica lahko prispeva občini in njenim prebivalcem.

Imate podatke o tem, kaj se trenutno največ bere, najbolj izposoja?

Najbolj se izposojajo lahkotne in žanrske knjige, npr. ljubezenski romani in kriminalke. V knjižnično zbirko pa vsako leto vključimo tudi vse kakovostno leposlovje, izvirno slovensko in prevodno. V knjižnici na različne načine spodbujamo k branju kakovostnih knjig, npr. z bralnimi akcijami, kot sta Ta veseli knjižni svet  za odrasle in Berem z Brihto za mlade bralce. Na tak način promoviramo našo zbirko, pa tudi pomagamo našim uporabnikom, da se znajdejo med množico naslovov.

Kdo so pretežno obiskovalci knjižnice? Se samo meni dozdeva, ali je osnovnošolcev in srednješolcev v knjižnici manj kot ostalih uporabnikov?

Knjižničarji opažamo, da zelo veliko staršev s predšolskimi otroki redno obiskuje knjižnico in si prizadeva, da bi otroka navadili na knjigo. Pogrešamo starejše osnovnošolce. V nekdanjem pionirskem oddelku, majhni sobici, v kateri je danes domoznanski oddelek, je bila ves čas gneča, vse polno malih knjižnih moljev, ki so knjige kar požirali. Danes je takih strastnih malih bralcev komaj kaj.
Še vedno nismo našli načina, kako v knjižnico privabiti srednješolce. Morda s posebej njim namenjenimi prostori in zbirkami; v knjižnicah, ki jih lahko ponudijo, to učinkuje. Ampak v naši knjižnici to pač ni mogoče.

Arhiv v kleti OKJ, vir: Ana Hering

Računalnica na hodniku pred domoznansko in priročno knjižnico, vir: Ana Hering

Moj mož že nekaj let bere knjige skoraj izključno na iPadu in veliko večino v angleščini. Jaz tam knjig ne morem brati, ker moram imeti pred seboj papir in listati. In imam rada vonj po knjigah. In sama bi rada, da bi veliko in rada brala tudi moja otroka.

Določen del naših mišljenjskih sposobnosti se z branjem bolj razvija, npr. kognitivno mišljenje. Branje vpliva na razvoj besedišče, s tem pa na razmišljanje, izražanje. Strokovnjaki trdijo, da je za razvoj bralca pomemben dober zgled. Kadar odrasli berejo in pri  tem uživajo, je  več možnosti, da se otroci »nalezejo« navdušenja. Je pa res, da branje težko konkurira promociji vsesplošnega udobja, ležernosti, dosežkom brez napora in brez stresa.  Ne vem. Za branje se je le treba usesti, zbrati, »imeti sicleder«.

 Še zadnje, bolj osebno vprašanje: kaj radi berete, ko vam to dopušča čas?

Berem manj in manj učinkovito, kot bi si želela. Največ knjig preberem na dopustu. Ni mi toliko pomembna zgodba, kot pa, da knjiga predstavi skrivnosti našega delovanja, obnašanja, odzive ljudi na čas, na situacije… V zadnjem času sem prebrala knjigo Vsa ta nevidna svetloba (avtor Anthony Doerr, op. p.), sicer pa, če me kdo vpraša za dobro knjigo imam prvo v mislih Hadrijanove spomine (avtorica Marguerite Yourcenar, op.p.), Sto let samote, Ljubezen v času kolere (obe knjigi avtor Gabriel García Márquez, op.p.). Pač knjige, ki jih lahko še kdaj vzameš v roke.

Najlepša hvala za vaš čas.

Hvala tudi vam.