Kulturno prosvetno športno humanitarno društvo Vuk Karadžić Radovljica

je njihovo uradno dolgo ime. Nove prostore pa imajo kljub temu, da so uradno iz Radovljice, na Jesenicah, podrobneje  v prostorih, kje domuje tudi jeseniško podjetje KOV, ki jim je prostore velikodušno prepustilo v rabo.
Dobrodošlico so mi izrekli predsednik društva Milan Stojanović, članica odbora društva Stojanka Šučur in mlada koreografinja folklorne sekcije Sandra Jevtić. Čas je mineval v sproščenem pogovoru, nato pa so mi razkazali noše iz različnih koncev Srbije in društvene prostore. Svoje delo v društvu opravljajo zavzeto, resno, obenem pa se čuti njihova sproščenost in povezanost.

Bi lahko na kratko predstavili vaše društvo?

Milan: Smo Kultuno prosvetno športno humanitarno društvo Vuk Karadžić, na kratko Vukovi iz društva Vuk Karadžić Radovljica. Naši člani prihajajo iz Jesenic, Radovljice, Lesc, Bleda, Krope … Društvo bo naslednje leto praznovalo 25. obletnico obstoja.  V novih prostorih, ki nam jih je zagotovilo podjetje KOV iz Jesenic imamo lepe, nove prostore, kjer se srečujemo, snujemo nove koreografije, prirejamo literarne večere, se družimo, prirejamo šahovske turnirje … Znotraj društva deluje več sekcij: dramska, literarna, športna in najmočnejša –  folklorna sekcija. Smo člani zveze kulturnih društev Jesenice, zveze kulturnih družtev Radovljice, smo tudi člani Zveze srbskih društev Slovenije. Trenutno ima naše društvo 145 članov, od tega je nekje med 80-90 folkloristov.

Stojanka: Poleg glavne folklorne sekcije so tu še tri otroške skupine, ki združujejo otroke od treh do šestnajstih let.  Omeniti pa je potrebno še veteransko folklorno sekcijo. Posebej obstajata tudi pevska sekcija – moška in ženska.

Torej ste zelo dejavni. Sama kot laik ob srbski folklori najprej pomislim na kolo. Imam prav?

Sandra: Da in ne. Obstaja širši izraz za folklorne plese in to so t.i. »igre«, ki so vezane na etnično ozemlje, iz katerega izvirajo. Nekateri plesi se resda imenujejo tudi kolo, ampak gre za širok pojem. Je pa res, da je kolo nedavno postalo del nematerialne kulturne dediščine Srbije, ki je zaščiteno s strani Unesca in v ponos nam je, da smo eno od društev, ki to dediščino varuje in prenaša naprej.

Lahko opišem eno od iger, kjer gre v resnici za običaj. Glamoč je ples iz Republike Srbske in opisuje običaj, kjer dekleta povedejo kolo, kasneje se jim v veliko kolo pridružijo tudi fantje.Ti imajo nalogo, da preverijo zdravje, moč in vzdržljivost dekleta. Na ta način so si fantje nekoč izbrali svojo nevesto, zato so se želeli prepričati, da bo njihova žena delovna, močna in zdravega duha. Fant, ki je bil s svojo soplesalko zadovoljen, jo je s ponosom popeljal iz »kola« in svojo izbranko pokazal vsem. Glamoč izvira iz pokrajine, ki je za življenje neprijazna, zemlja je trda, kamnita, nerodovitna, zato so včasih potebovali trpežne ljudi, ki so zemljo z močno voljo obdelovali in na njej preživeli. Posebna značilnost je obenem tudi to, da se igra odvija brez glasbil, ritem dajejo glasovi in topotanje z nogami, ki ga je spremljal zvok dukatov, ki so jih nosila dekleta.
Glede na vrsto igre, kraj njenega izvora in koreografijo, se potem prilagodi tudi narodna noša.

Stojanka: Igra iz Glamoča se tako bistveno razlikuje od iger Šumadije (centralne Srbije), kjer je bilo življenje lažje in je bilo vsega v izobilju. Igre tam so zato lahkotnejše, bolj fine, bolj gosposke, tudi noše so drugačne.

Narodne noše, ki jih imate, so za vas verjetno neprecenljiva dragocenost. Kako pridete do njih? Se jih da kupiti, šivate rekonstrukcije?

Sandra: Največ noš poskušamo dobiti na terenu. Torej iz kraja iz katerega izvirajo plesi, ki jih predstavljamo v naših koreografijah. Marsikaj poskusimo narediti sami, izdelujemo rekonstrukcije starih noš in nakita.

Stojanka: Srbska folklora je izredno raznovrstna. V Šumadiji ima praktično vsaka vas svoja odstopanja in posebnosti v noši. Pa gre samo za področje Šumadije. Nekatere noše so mestne, spet druge vaške. Noša za glamoč, ki vsebuje toge barve, debelejše materiale, geometrične vzorce, je popolnoma drugačna od beograjske, za katero je značilna pisanost, cvetlični vzorci, brezrokavnik – jelek okrašen z zlatom, ipd. Sicer pa se za srbsko nošo  – nacionalno nošo – predstavlja šumadijsko nošo, ki predstavlja center, osrčje Srbije.

Noša je sicer za društvo velik strošek, a obenem tudi izredno bogastvo. In ko tu odpremo omare imamo v njih veliko etnološko vrednost. Če le uspemo, odkupujemo stare noše iz srbskih krajev.

Obstaja širši izraz za folklorne plese in to so t.i. »igre«, ki so vezane na etnično ozemlje, iz katerega izvirajo. Nekateri plesi se resda imenujejo tudi kolo, ampak gre za širok pojem. Je pa res, da je kolo nedavno postalo del nematerialne kulturne dediščine Srbije, ki je zaščiteno s strani Unesca in v ponos nam je, da smo eno od društev, ki to dediščino varuje in prenaša naprej.

značilna obuvala – opanke – opanci

Koliko nastopov na leto imate, se družite ob večjih praznikih?

Milan: Na leto imamo pet prireditev, ki jih organiziramo mi, nanje pa povabimo tudi druga društva. V maju organiziramo pevski koncert – to je edini dogodek, kjer se predstavi samo pevska sekcija z repertoarjem srbskih narodnih pesmi. Vidovdanska proslava bo 15.junija v hali Podmežaklo, oktobra organiziramo otroški festival Razigrani tabanjčiči – Razigrani podplatki, sledijo pa še Vukovi dnevi v novembru. Slavo, Mitrovdan praznujemo 8. novembra, v sklopu Vukovih dnevov organiziramo tudi šahovski turnir, nogometni turnir, literarne večere. Praznujemo tudi Badnje Veće, kjer otrokom priredimo staro običaj pijukanja …

Sandra: Odrasla folklorna skupina se, če je izbrana na slovenski ravni, udeleži tudi evrospkega tekmovanja srbske diaspore. Ponavadi se je udeleži 50 – 60 srbskih folklornih društev iz cele Evrope.Odkar obstaja naše društvo smo se evropskega tekmovanja udeležili že enakjstkrat. Prvo plaketo smo osvojili leta 2002 s plesi iz Bele Krajine, leta 2014 smo v Banja Luki osvojili srebrno plaketo – predstavili smo se z igrami Vladičinog Hana, 2017 smo prav tako osvojii srebrno plaketo, lani pa bronasto. Obenem smo osvojili tudi posebno nagrado za  originalnost narodne noše – vse noše so avtohtone in stare, le redki deli noš so bile rekonstrukcije. Če bo vse šlo po sreči, bomo šli letos v Beograd.

Stojanka: Seveda pot do tja ni lahka. Treba je osnovati koreografijo, vaditi, vmes se pripravlja noša.

Ste društvo, v katerem je veliko mladih, veliko otrok, kako vam jih uspe motivirati in zadržati v društvu?

Sandra: Nekako poskušamo vsako leto pripraviti novo koreografijo in na ta način pritegniti pozornost tistih, ki imajo radi sbrsko kulturo in tradicijo. Če osvežuješ plese, si zastaviš nove izzive, ljudje to prepoznajo, to vidijo in cenijo in tako se pridobiva tudi na podmladku.

Stojanka: Res je. Otrok je 35. Zelo pomembno nam je, da svojo kulturo in tradicijo prenašamo mladim in jih učimo o njihovi preteklosti. Trudimo se, da jim to prenesemo na zabaven in hkrati poučen način. Je pa tudi res, da smo v društvo zelo vpeti, da nam vzame veliko dela in časa, vložimo veliko truda. Vsako leto poskušamo otroke peljati v Srbijo, kjer se nato spletejo nove prijatejske vezi. Veteranska skupina hodi vsako leto na Zlatibor in tudi tega se veselimo.

Noša iz Glamoča

Predpasnik z našitimi dukati – Glamoč

saja (ženska obleka) – Bosilegrad

Dolga bluza, ki se obleče pod sajo

detajli na vezeninah srbskih noš

Pisani in natančno vezeni detalji srbskih noš

Sam sem v Slovenijo prišel pred 45 leti. Sem Srb, rojen na Hrvaškem. Tako sem se iz Hrvaške preselil v Kropo, ki mi nikakor ni bila všeč. Na začetku sem samo zaprl oči in se v mislih vračal domov. Ampak nazaj nisem šel, ker me je bilo sram, kaj bi rekel staršem. V Slovenijo sem prišel zaradi dela, ne zaradi avanture. Jaz sem Srb iz Hrvaške, moja žena je Srbkinja iz Bosne, živiva pa v Sloveniji. Na Hrvaškem nimam več svojcev in svojega rodnega kraja ne obiskujem več. S tem sem se sprijaznil, pomiril.

Glede na to, da živite v Sloveniji, kako močne so vaše vezi s Srbijo? Jo pogrešate? Imate morda željo, da bi se na stara leta preselili v Srbijo?

Stojanka: Jaz sem druga generacija moje družine v Sloveniji. Moji starši so prišli na Jesenice iz Bosne, sedaj Republike Srbske, moji otroci so tako že tretja generacija, živeča tu. Jaz se v Sloveniji dobro počutim, to je moja domovina in moja država.  Je pa res, da poskušamo ohranjati tradicijo z matično državo. Če povem z anekdoto: moja hči je po šoli obiskovala razne dejavnosti, plesala je tudi hip hop. Potem sem ji rekla, da bo plesala še v folklorni skupini Vuk Karadžić. Sprva ni bila navdušena, a sem vztrajala, da se mora naučiti vsaj kolo in ga znati plesati. Če gremo denimo na poroko v Srbijo, je prav, da ve, kako odplesati kolo. Svoje otroke smo najprej naučili slovensko, ampak še vedno gojimo vezi s Srbijo in predvsem z Republiko Srbsko, ker so bili tam rojeni moji starši in kjer imamo sorodnike, prijatelje. Te vezi ohranjamo in krepimo prav z udejstvovanjem v društvu. Tako se med sabo spoznavamo, družimo, ohranjamo običaje – npr. pijukanje v času božiča, ki je za Srbe značilno, a je kot običaj že nekoliko utonil v pozabo. Mi ta običaj ohranjamo in ga vsako leto priredimo otrokom. Otroci se naučijo kakšne srbske pesmi, ki se je drugače verjetno ne bi. Gre za to, da se ohranjata tradicija in kultura naših prednikov.

Sandra: Sem sicer mlajša od Stojanke, ampak tudi sama sem predstavnica druge generacije na Jesenicah. Rojena sem v Sloveniji, skozi društvo pa ohranjam, gojim in krepim stike s srbsko kulturo.

Stojanka: Člani našega društva so neke vrste naša velika družina.

Milan: Oni dve nimata domotožja, ker sta tukaj rojeni. Enako kot moji otroci. Sam sem v Slovenijo prišel pred 45 leti. Sem Srb, rojen na Hrvaškem. Tako sem se iz Hrvaške preselil v Kropo, ki mi nikakor ni bila všeč. Na začetku sem samo zaprl oči in se v mislih vračal domov. Ampak nazaj nisem šel, ker me je bilo sram, kaj bi rekel staršem. V Slovenijo sem prišel zaradi dela, ne zaradi avanture. Jaz sem Srb iz Hrvaške, moja žena je Srbkinja iz Bosne, živiva pa v Sloveniji. Na Hrvaškem nimam več svojcev in svojega rodnega kraja ne obiskujem več. S tem sem se sprijaznil, pomiril. Grem pa večkrat letno do svojcev moje žene v Bosno. Nekam moraš iti, obiskati korenine. Srbijo imamo radi, ne bi pa šli tja živeti, ker je naš dom tu.

Stojanka: Pred nekaj leti so se srbske družine spet začele priseljevati v Slovenijo, kar nekaj se jih je včlanilo v naše društvo, tudi otroci. Oni pa verjetno res čutijo domotožje in morda jim je lažje skozi udejstvovanje v našem društvu, ker lahko govorijo svoj jezik, obujajo običaje, praznujejo praznike …

Stojanka in Milan

vezeni detajl ženskega brezrokavnika – jeleka iz okolice Beograda

moške nogavice – čarape/igre iz Dragačeva

pafta – bogato okrasje, ki so ga premožna dekleta nosila na pasu

detajl – predpasnik Kopišnica

Ko pomislimo na srbsko kulturo, seveda moramo pomisliti tudi na srbsko kulinariko. Imate dobre kuharje/kuharice v društvu, katere tipične jedi pripravljate?

Stojanka: Kuharice smo vse. Največkrat se s svojo kulinariko predstavimo na Kulturni mavrici na Jesenicah, to je res super projekt. Letos bo Kulturna mavrica zopet potekala 15.junija, tokrat v dvorani Podmežakla. Imamo nekaj starejših gospa, ki so v kulinariki morda še večje mojstrice, kot me same. Lansko leto so gospe sodelovale tudi v projektu na Ljudksi univerzi na Jesenicah, kjer so pripravile Karađordžev zrezek in cicvaro.

Milan: Čez pečenega odojka ga ni. To imajo radi tudi Slovenci. Za Božič se pečeni odojek imenuje pečenica, za slavo pa kršnjača. Slava je tipično praznovanje Srbov: vsaka družina praznuje svojo »krstno slavo« – določene so po zavetniku družine, ki se prenašajo iz roda v rod. V času slave se pripravi žito (sladko žito – sladica, op.p.), slavski kolać.

Kakšne se vam zdijo Jesenice? 

Sandra: Jaz sem tu rojena, tu živim in meni se zdijo v redu. Tudi ta jeseniška mavrica se mi zdi zelo dobra, ker se mi zdi da kulture tu res bivajo v sožitju. Jesenice in Velenje sta slovenski mesti, ki po tem izstopata.

Stojanka: Sploh na Jesenicah se mi zdi, da sobivanje kultur deluje. Lepo se sodeluje z lokalno skupnostjo, vsi so vse sprejeli, živimo v sožitju in tako je. 

Milan: No, sam v sedemdesetih in osemdesetih nisem maral Jesenic in sem raje hodil v Kranj. Sedaj pridem na Jesenice in se počutim dobro. Tu imam prijatelje, imam znance. Mesto ni več umazano, kot je bilo včasih. Zdaj raje pridem na Jesenice kot v Kranj.

tekst: Ana Hering, KITAna
fotografije: KPŠHD Vuk Karadžić Radovljica (naslovna fotografija, skupina plesalcev Glamoč, skupinska slika)

fotografije narodnih noš: Ana Hering

Februar 2019 ©