»Najpomembnejše načelo elegance je skladnost.« Honore De Balzac

Večina Slovencev se ne odlikuje po brezčasni eleganci. Doma okoli postopamo v trenirkah, (čeprav ne treniramo in nimamo lastnih fitnesov, samo pač najbolj udobno je tako), ko gremo po nakupih v najbližji Mercator ali Spar center pa tako, mimogrede, kupimo še kavbojke v eni od trgovin poleg izbrane štacune za špecerijo. In pri tem se radi bližnjim pohvalimo, koliko da smo prišparali, ker je bila ravno akcija. Zato se velikokrat spomnim na mojo staro mamo Lido, ki je, še v času Jugoslavije, večkrat sedla na vlak in obiskala njeno sestro Tito v Novi Gorici. Če so bile šolske počitnice, sem šla za nekaj dni z njo. Tita je bila šivilja, poleg tega tudi strastna kadilka in strastna kvartopirka, zato smo v večerih polagali karte, zjutraj pa mi je na furlanske bobole iz povsem bele moke obvezno mazala nutelo in mi pravo črno kavo zeeelo zalila z mlekom, da kot otrok ne bi čutila kofeina. Ti dve starejši dami sta še posebej uživali, če sta se lahko odpravili do Šempetra, in na mejnem obhodu pokazali potna lista, nato pa se šli sprehajat po ’corsu’ stare Gorice. Kadar sem bila z njima, smo obiskale tržnico in kupile radič sort trevisiano ali castelfranco, Tita je prisegala zgolj na svežo praženo Goriziana Caffee v zlati embalaži, ki jo je kupila v tamkajšnji pražarni in jo potem dnevno kuhala izključno in obvezno samo v kafetjeri od Bialettija, (turška kava bi na Primorskem obstajala izključno v bosanskih restavracijah – če bi te obstajale), nato smo se obvezno smo se ustavile pod goriškim gradom v prodajalni čevljev pri Kosiču, kjer je dišalo po usnju, in ko sta se nazadnje vrgli še v kupovanje tekstila, sta vedno najprej kupovali z…otipom. Poliester nikakor ni prišel v poštev, zgolj naravni materiali in še to je bil bombaž tako, za vsakdan. Za bolj izbrane priložnosti so njuni izkušeni prsti kaj hitro zatipali vsaj lan, če ne že svile, kašmirja, angora volne ali kaj bolj izbranega. Ker je naša Lida delovala impulzivno, je hitro kaj tako izbranega tudi kupila in olajšala svojo denarnico za kakšne tri četrt težko čakane pokojnine, iz stare Gorice pa odšla s parom najbolj mehkih in finih novih mokasinov in izbrano svileno srajco.

Kaj je nauk te zgodbe, se sprašujete? Nauka sta dva: te stare tete so tudi mene zasužnjile v nakupovanje z dotikom. V časih, ko sem precej bolje zaslužila kot danes, sem si nekajkrat kupila čevlje v Baldininiju ali Studiu Pollini. V vsaki trgovini s tekstilom tudi sama tipam in tudi uspešno zatipam kašmir, svilo in lan. Na potovanjih si vedno privoščim vsaj en šal iz čiste svile ali ročno tkane pašmine. In ravno najbolj naravni materiali, najbolj preprosti kroji in oblike, to je tisto, kar po mojem definira neko brezčasno eleganco. Ta se praviloma vedno poveže z bogastvom in ekskluzivnostjo. V tistem neopisljivem občutju, v katerem se povežejo svetovljanskost, vznemirjenje in obenem čisti užitek, in ga zaznam vsakokrat, ko se usedem na letalo,in si vedno dovolim pobrskati po revijah, ki predvidevajo, da na letalu sedijo ljudje s težkimi denarnicami. Ok, zadnje čase je res vse več Indijcev in Kitajcev, ki z letališkega duty freeja privlečejo cele vreče neocarinjenega alkohola, ampak te ’jet-set’ revije nas prepričujejo v nakup še bolj luksuznih dobrin. Najmanj kakšnega razkošnega kosa nakita ali ročne ure.

V Singapurju sem bila kar nekajkrat in ostaja eno mojih ljubših in bolj dostopnejših azijskih mest. Je mesto presežkov: po zaslugi ’očeta mesta’ Lee Kuah Yewa, ki je umrl letos, se je mesto povzpelo iz nepomembnega britanskega močvirskega malodane sluma v enega največjih azijskih tigrov in najbolj modernih in razvitih mest sveta. to mesto zaznamujejo presežki: nočna dirka formule ena, arhitekturni čudež – resort Marina Bay Sands ali nacionalno gledališče, ki je arhitekturni navdih črpalo pri sadežu durianu, vrt, ki generira samega sebe in kjer si lahko ogledate rastline z vseh petih kontinentov (Gardens by the Bay),… Poleg vseh teh presežkov, ki odlikujejo to mesto, je zame presežek tudi…hotel iz kolonialnih časov z nespornim pridihom tropske elegance. V atriju hotela vam domišljija kar pričara privide vseh tistih angleških dam iz obdobja charlestona, kako si po večerji privoščijo zadnji sherry s prijatelji, pred spanjem v večno vlažnih in toplih nočeh, pod belo tančico, ki varuje pred piki tečnih tropskih komarjev. Ali kako možje v lanenih oblekah kadijo cigaro na tropskem vrtu, polnem dehtečih orhidej, in sedeč v pletenem gugalniku iz ratana berejo najnovejše kolonialne novice ter čakajo popoldanski čaj ob petih. Seveda, malo pretiravam in Saidovsko orientaliziram vse skupaj, a dejansko vidim take slike pred očmi, ko se znajdem v atriju tega luksuznega velikana.  Govora bo o enem in edinem hotelu, najbolj glamouroznem in razkošnem hotelu JV Azije, azijskem ’Savoyu’: govora bo o Hotelu Raffles.

vir: Ana Hering

vir: Ana Hering

vir: Ana Hering

vir: Ana Hering

V njem so tekom dobrega stoletja noči preživljali slavni in bogati, med drugim tudi pisatelja Rudyard Kipling in Somerset Maugham, pevec Michael Jackson, igralec Charlie Chaplin, britanska kraljeva družina, savdski princi in drugi ekskluzivni gosti. Vsakič, ko v živo gledam ta hotel, obžalujem, da se nisem rodila z debelejšo denarnico. Z mojim dragim si večkrat rečeva, da enkrat, (ko bova velika), si bova pa privoščila eno noč tam (ali pa v dunajskem Sacherju). Kakorkoli že, tolažim se, da če že nimam denarja, imama vsaj okus. Če navijate za ta hotel, potem imate res dober okus. Mogoče meji že na snobovskega. Vse je sicer moderno, a s pridihom zgodovinskega. Sobe so razkošne, z veliko starega z visokim sijajem spoliranega lesa, prvovrstnim parketom, čudovitim razgledom na osrednji tropski vrt. Cene so navite, a primerne za ostarele bogate Američane: za sobo boste na noč odšteli 800 evrov ali več. To pač ni hotel, kjer ob koncu poleg lastne prtljage zapakirate tudi hotelske brisače in jo pobrišete. Brisače tu morda kradejo le vaši telesni stražarji. Hotel sta ustanovila znana hotelirja, armenska brata Sarskies, ki sta v devetnajstem stoletju odprla kar nekaj razkošnih hotelov v JV Aziji. Leta 1887 sta odprla tudi vrata razkošnega kolonialnega hotela v Singapurju, poimenovanega po britanskem uradniku in ustanovitelju Singapurja, Siru Thomasu Stamfordu Rafflesu. Natanko stoletje po njegovem odprtju, leta 1987, je singapurska vlada hotel razglasila za nacionalni spomenik, kar pomeni, da če spite v njem, spite v nacionalnem spomeniku. Uau? Dve leti kasneje so ga zaprli za dobri dve leti in ga popolnoma obnovili, in mu povsem v celoti povrnili nekdanjo slavo in blišč. (Ko pomislim na to, se sprašujem, kdaj bomo Slovenci kaj podobnega naredili npr. z Riklijevo vilo na Bledu ali vilo Zlatico v ljubljanski Rožni dolini, ali recimo gradom Bokalce, ki ga vidimo iz ljubljanske zahodne obvoznice?)

Vir: Ana Hering

Vir: Ana Hering

zunanji bar v atriju, vir: Ana Hering

zunanji bar v atriju, vir: Ana Hering

Vir: Ana Hering

Vir: Ana Hering

vir: Ana Hering

vir: Ana Hering

Raffles hotel slovi vsaj še po dveh posebnostih: v kolikor si boste privoščili noč v njem, se pripravite, da vrata vaše limuzine odpre sikhovski vratar, ki je tako rekoč maskota hotela. Jaz sem jih videla zgolj od daleč, saj niste povabljeni v hotelsko preddverje, če niste rezervirali sobe v njem. Drugo posebnost hotela pa sem poskusila, saj so njihovi bari na srečo odprti za tudi manj premožno javnost: če se mudite tam, si morate naročiti koktejl, ki ga je skreiral barman Ngiam Tong Boon že davnega leta 1915 in je prav tako ožigosan kot nacionalni koktejl Singapurja. Originalna barva koktejla je rožnata, saj je bil sprva mišljen kot koktejl za ženske, vendar ker jih danes dnevno v baru Rafflesa prodajo vsaj 500, močno dvomim, da ga pijejo zgolj dame. Gre za svetovno slavni Singapore Sling.

prenos (1)

Maxine Hong Kingston je v svojem beatniškem romanu Tripmaster Monkey: His fake Book zapisala: “A backscratcher from a Singapore sling, a paper umbrella from an aloha mai tai, a Buddha bottle with head that unscrews – make something of it. Use it. From this chicken scraps and dog scraps, learn what a Chinese-American is made of.”

Recept za Singapore Sling:

2 žlici (30 ml) gina

1 žlica (15 ml) češnjevega žganja

8 žlic (120 ml) ananasovega soka

1 žlica (15 ml) limetinega soka

1,5 žlice (7,5 ml) Cointreauja

1,5 žlice (7,5ml) D.O.M. Benedictine

2 žlici (10 ml) grenadina

ščep Angosturra bitters

rezina ananasa

1 višnja za okrasitev

Zmešamo v tistem šejkerju iz rostfraja za barmane in postrežemo v zapleten kozarec z dolgo slamico, na rob kozarca pa zataknemo ananas. Sling!

vir: Ana Hering

vir: Ana Hering